5 ključnih spoznanj Damjane Bakarič o poti na boljše: "Odpoveš se seksu z bivšim, da lahko srečaš pravo osebo"

Petra Košič, 23.1.2020
Profimedia

Novinarka, blogerka in avtorica Damjana Bakarič slovensko družbo prebuja na poti svoje osebne rasti, ki jo je prek tesnobe, izgorelosti in napadov panike vodila do pomembnih spoznanj o življenju ter pomenu glavne prvine, ki si jo jemljemo sami. Upočasnjenosti.

Z zagovornico počasnega življenja ter avtorico uspešnic Na tesnobi, Na boljše in novega zbirke kratkih zgodb Razmerja se je pogovarjala z urednico Večerove priloge Bonbon Urška Kereži. To je pet njenih pomembnih spoznanj o življenju, ki jih je podelila v intervjuju.

Vztrajanje v znanem ubija rast.

1. Če ignoriraš težave, se prenarejaš, da jih nimaš, ne zmoreš občutiti ne veselja ne sreče.

"Že soočanje s težavami in priznavanje, da jih imamo, nam delata preglavice!" pravi Damjana Bakarič, ki prek lastnih ovir odkrito razkriva, kaj muči mnoge ljudi, čeprav si morda tega sami niti ne priznajo. "Mislimo si, saj bo, saj bo. Pa ni. In ne, ne bo. Ne bo, dokler se ne ustavimo, zadihamo. Pogledamo v sebe. In se sprejmemo z vsem, kar smo. In mi smo polni vsega. Smo popolno nepopolni in to je v redu," poudarja.

Za vsako spremembo na bolje, ki jo želimo doseči, bo treba stopiti iz cone udobja.

2. Majhni koraki pripeljejo daleč.

Če želimo resnično doseči spremembo na bolje, je treba preseči samega sebe, je spoznala. Kako? Vsak dan moramo storiti nekaj na boljši način, kot smo to storili včeraj.

"To vztrajanje v znanem je sicer na videz lažje, ta znana domača cona, ki je komfortna. Ampak ko pogledava z razdalje, vidiva, kako smrtonosna je. Ubija vsako radovednost, radost, vznesenost, veselje. In kar je najpomembneje: ubija rast".

Kot je sama ugotovila, je edina prava pot iz stiske in nezadovoljstva direktno soočanje s težavami. "Če ignoriraš težave, se prenarejaš, da jih nimaš, ne zmoreš občutiti ne veselja ne sreče. Vse gre eno z drugim, brez drugega pa ne". Pravi, da se ljudje na splošno bojimo biti srečni. In da je ta strah tudi razlog za to, da ne storimo pravih korakov v smeri, ki bi spremenili našo situacijo na bolje.

A bo za "boljše" treba ven iz svojega "komforta". "Ko se rešiš komfortnosti, vedno nekaj daš v zameno. Ne moreš imeti vsega in samo močni ljudje zmorejo prekiniti nekaj, kar sicer prinaša koristi in kratkotrajne užitke, zato da bi na dolgi rok imeli nekaj bolj kakovostnega. Na primer: odpoveš se seksu z bivšim, zato da lahko srečaš pravo osebo, s katero bi rasel in preživel nekaj dolgoročnega. Tega večina ne zmore!"

3. Ni človeka, ki bi lahko drugega človeka ljubil in spoštoval bolj kot ljubi, spoštuje, sprejema sebe.

Vsaka sprememba in korak v boljšo smer se vedno začne z ljubeznijo do sebe, meni avtorica. Dokler bruhamo svoj ogenj samo v druge ljudi in izgubljamo lastno energijo za dokazovanje svoje volje v odnosih z drugimi, nam zmanjka elana za dejansko uresničevanje svojih potreb. Namesto da bi ta ogenj porabili pri izkazovanju ljubezni, prijaznosti in podpore sebi ter posledično drugim, delamo mnogo napak v svojih odnosih, predvsem partnerskih.

"Uporabila bom angleške izraze: ni dobro, da "you fall in love", veliko bolje je, da "you grow in love and build love". Raje imam izbruh jeze, ko mi človek pove, kar mi gre, potem pa greva naprej, boljša. To so čustva. Bruhanje ognja zaradi tekmovanja, dokazovanja, nadvlade in pozicije moči pa je uničevanje z ranjenim egom, toksičnost. Niso nas naučili, nimamo časa, smo preutrujeni, menimo, da ljubezen kar bo, sama od sebe," pravi Bakaričeva, ki so jo izkušnje prepričale, da je vsak človek sposoben ljubiti in spoštovati drugega le toliko, kot je sposoben takšen odnos izkazovati sebi. "A morda bom kdaj mislila drugače, ker sem sposobna spreminjati prepričanja," dodaja.

4. Biti preveč občutljiv ne obstaja.

Tudi sama sicer pritrjuje splošnemu spoznanju, da naše rane in posledično slab odnos do sebe primarno izvirajo iz otroštva. "Izmozgan starš zlahka prezre otrokove najpomembnejše čustvene potrebe. Kaj šele kaj drugega. Odmaknjene in hladne matere, ki so otročku celo vesolje - veste, koliko škode se naredi tako? A vse izhaja od prednikov in se nadaljuje iz roda v rod, dokler nekdo tega ne prekine. Otroštva skorajda ni mogoče vsaj malo zafrkniti".

A ob tem pomembno poudarja, da je bistveno pri osebni rasti sprejeti odgovornost za svoje delovanje tukaj in zdaj. Prelaganje krivde na starše in težino svoje preteklosti moramo opustiti, če želimo naprej na boljše, je prepričana. Pomiriti se moramo s tem, kar smo doživeli, imeli ali ne imeli. To je pot do odraščanja na notranjih ravneh in prava pot v lastno moč.

"Perfektnih otroštev ni, čeprav mi jih nekateri skušajo naslikati, a tam je po navadi še največ potlačenega in nesprejetega. Zanikanje je še hujše, ker gre za tlačenje čustev, najpogosteje jeze in žalosti, ki pa sta skupaj z drugimi vzroki radi prisotni pri nastanku bolezni. Potem je tu še sekundarna socializacija: vrtci, šole, tekmovanje, vreden si le na podlagi dobrih ali slabih ocen, kar je čista neumnost. In vse to so čustva, ki se jih v tej družbi sramujemo".

Izpostavlja, da je pomembno tudi to, da spremenimo svoj odnos do izražanja čustev. Napačno je prepričanje naše "narcistične družbe", da so odkrito ljubeči ljudje ustrežljivci oziroma predpražniki. To je miselnost, ki jo moramo spremeniti. "Ideja je, da jih moramo (čustva) imeti pod nadzorom, če ne, nas ožigosajo za neuravnovešene, morda celo nore. Preveč občutljive. Preveč občutljiv ne obstaja. Morda so ti ljudje le veliko bolj zdravo v stiku s svojimi čustvi in jih znajo izražati."

5. Veliko je mogoče spremeniti na boljše.

In kako je v praksi videti premik na boljše? Začne se s tem, da se začnemo ukvarjati s seboj in ne z drugimi. S sprejemanjem sebe, spremembo odnosa do sebe in svojih čustev ter z majhnimi koraki do cilja, bi lahko na kratko povzeli glavne ideje Damjane Bakarič o življenju na boljše.

Menimo, da ljubezen kar bo, sama od sebe.

Pravi, da živimo v "licemerski družbi, kjer še vedno zapravljamo čas s small talkom in za reči, ki so nepomembne", kar počnemo zato, ker nas je strah soočenja s tistim, kar šteje.

"Poznam ljudi, ki so izjemno uspešni v poklicu, najboljši strokovnjaki ali najbogatejši podjetniki, čustveno pa povsem nezreli v odnosih. Ne zmorejo partnerskega odnosa, čeprav imajo že 20 let toksičnega. To zato, najverjetneje, ker so bili v otroštvu čustveno prezrti. Otrok, ki nima zadovoljenih čustvenih potreb, bo pretirano razvil intelektualno plat zaradi kompenzacije. To je tisti otrok, ki se dobro razume z odraslimi, ki ga odrasli definirajo kot pridnega. To je otrok, ki nase prevzema odgovornost za svoje starše in odraste že, ko je še otrok. Ko se pogovarjam z njimi, zmeraj ugotovim, da se s tem pač niso ukvarjali. Bodisi so bežali ali pa se jim enostavno ni zdelo vredno, kar je na neki način tudi beg od sebe najprej."

Svojo pot na boljše je začela tako, da se je upočasnila, se ozrla vase in se začela soočati s svojimi manjki, ranami, zatrtimi čustvi. Zato na to pot usmerja tudi druge. "Hitri kurzi okrevanja so pljunek v morje, nič. Kdor se loteva reševanja in zdravljenja sebe na hitro, s ciljem, da bo kar najhitreje opravil, naj tega raje ne počne. Poanta je uživanje v vsakem delu za sebe. Počasi," priznava.

Upočasnjenost pripelje človeka do stika z notranjo pomirjenostjo, četudi ta najprej vodi čez čustveni kaos. Pri tem nam lahko pomagajo tudi lepe misli, ki si jih sama, kot je povedala v pogovoru z novinarko, lepi po stanovanju. Vse to jo pomirja, dviga in navdihuje, pa tudi: "Dober film. Dobra glasba. Pogled prijateljice. Smeh prijatelja. Pogled v naravi, ko vidim, kako žarki sonca padajo skozi listje ali se odbijajo v morju. Piš vetra. Šum reke. Hoja v hribe. Sprehajanje ob jezeru. Dobra hrana. Dobra debata. Pristen pogled v oči iskrenega človeka. To me torpedira v vesolje. Osreči," še pravi.

Celoten intervju z Damjano Bakarič si lahko preberete na tej povezavi.

Anketa

Boste to pomlad urejali svoj vrt?

Sudoku