Aktiven upokojenec: Že 40 let se enkrat na teden z družbo dobi na košarki

Vida Toš, Vestnik, 1.6.2019
Nataša Juhnov

Socialni delavec, športnik, še danes pisec za številne časopise in revije.

Franc Klemenčič je tisti Gornjeradgončan, ki ne manjka na skoraj nobenem teku ali pohodu v svoji okolici pa tudi na redkokaterem drugem dogodku. Malo zato, ker ga stvari zanimajo zasebno, malo pa zato, da o tem tudi kaj napiše.

Rojen v isti hiši kot Krempl

Franci, ki je sicer v pokoju 15 let, je bil rojen januarja leta 1941 in to v isti hiši kot Anton Krempl, v hiši na Noričkem Vrhu, kakih 200 metrov naprej od tam, kjer si je Franci ustvaril svoj dom: "Krempl je avtor knjige Dogodivšine štajerske zemle. Z’ posebnim pogledom na Slovence in Krempl je tisti, ki je želel, da bi bila prleščina uradni jezik. Prešeren pa je knjigo dobil v roke in je Kremplu namenil kratko zbadljivko; nekako tako gre: 'Slovenščino si v kremplje dobil, ne pa v glavo.'" Franci se rad šali in smeje, zato je najin pogovor ne le zanimiv, tudi glasen; za zanimivost skrbi on, preostalo je moj delež. "Hišo so moji starši kupili leta 1937 in še danes v njej živi moj najmlajši brat." Francijeva starša Franc in Terezija, ki se je prej pisala Hamler, sta sicer rojena v Policah, njegov oče je bil bratranec znanega Antona Trstenjaka, Antonova mama in Francijeva babica sta bili sestri: "Tudi mamina rodbina je močna; pred štirimi leti smo imeli Hamlerji srečanje, 470 nas je bilo takrat v rodbini, na srečo so bili neki drugi dogodki in nas je prišlo samo 270."

image
Vida Toš Rojstna hiša Antona Krempla na Noričkem Vrhu; Krempl je bil duhovnik, zgodovinar, pesnik in pisatelj. Hišo je kupila družina Klemenčič, ki jo ima še danes.

Drugače je Francijeva mama rodila deset otrok v dvanajstih letih; osem jih je preživelo: "Leta 1950, ko sem bil star že skoraj deset let, nas je oče 28. decembra - na tepežnico, oziroma mi rečemo 'pametvo' - zgodaj zjutraj zbudil. Pa je rekel: 'Idite na pametvo!' Pa smo morali iti. Pridemo domov, doma pa mali dojenček. Pa pravi oče 'Štorklja ga je prinesla.' In jaz, desetletni fant, sem verjel, da ga je štorklja prinesla, on pa ga je pobral."

Franci, ki je rojen malo pred drugo svetovno vojno, pravi, da se vojne spominja: "Morali smo oditi od hiše; šli smo malo naprej, k babici v Police. Nemci so prihajali, enkrat pa tudi Kozaki. Pa spomnim se, da je v bližini hiše zagorel neki tovornjak, otroci pa smo to še po vojni nekaj razdirali. Pa šampanjce so Nemci tukaj hranili na Noričkem Vrhu, otroci pa smo našli eno steklenico šampanjca v jarku; kako smo jo odprli, ne vem, se pa spomnim, da smo jo spili. Blizu potoka pa smo našli malo okroglo bombico in smo tisto brcali, pa je prišel nekdo in nam odnesel. Takrat smo bili jezni, a dobro, da tistega ni razneslo."

Da je začel pisati za različne medije, je bilo naključje

Na študij v Ljubljano

Franci je osnovno šolo obiskoval v Gornji Radgoni, nato tam hodil tudi v nižjo gimnazijo ter opravil sprejemni izpit za gimnazijo v Murski Soboti; končal jo je leta 1961. Potem je odšel na višjo šolo za socialno delo v Ljubljano: "Poklicali so me z občine, če bi šel to študirat. Jaz sem imel bolj v mislih ekonomijo ali pa agronomijo, a štipendije za to nisem dobil. Za socialno delo pa so mi dali štipendijo." Franci se spominja takratnega študentskega življenja: "Približno na tri mesece smo šli domov; vlak je šel proti Štajerski ob 23.30, v Radgono pa smo prispeli ob 10. uri zjutraj. Deset ur smo se vozili, od tega smo dve uri čakali na Pragerskem, prestopali v Ljutomeru … Kje smo prali perilo? En teden si nosil eno srajco in ene spodnje hlače; tako je bilo. Leto dni sem živel v nekem internatu glasbene šole, 20 nas je spalo v eni sobi. Vsi so špilali kak inštrument, samo jaz nič." Po koncu študija je šel Franci v vojsko - za leto dni v Sarajevo -, po vojski pa spet takoj v službo. Franci: "Takrat še ni bilo centrov za socialno delo; občina me je štipendirala in občina me je zaposlila. Tu sem delal kot socialni delavec; nekaj časa tudi referent za borce. Za celo upravno enoto Gornja Radgona nas je takrat na občini delalo devet. Leta 1975 pa so ustanovili Center za socialno delo, kjer sem delal do upokojitve leta 2004."

image
Nataša Juhnov Franc Klemenčič rad teče in rekreativno igra košarko.

Franci je bil zadolžen za penalno in postpenalno pomoč - za zapornike in mladoletne prestopnike. "Večkrat sem obiskal vse slovenske zapore in z mano so bili zadovoljni - upravniki zaporov, saj sem imel z vsemi zaporniki normalne kontakte, pa tudi z zaporniki sem se razumel. Mladoletnike sem recimo vozil v zavode po Sloveniji; ker pa policija - takrat milica - ni hotela iti z mano, sem malo tek treniral - da sem imel kondicijo. Vsakemu sem tudi to povedal, da mi ne bi kdo poskušal pobegniti. Najprej pa sem jih podkupil - vsakemu sem kupil škatlo cigaret. Velikokrat pa me je, da nisem šel sam z njimi, spremljala tudi moja žena."

Da bi bilo Franciju nemogoče uiti, kaže tudi njegov čas teka; trikrat je recimo 21 kilometrov v Radencih pretekel v uri in pol: "Kar trikrat sem bil na polmaratonski razdalji hitrejši od prve ženske udeleženke. Še pri svojem abrahamu sem to razdaljo pretekel v uri in pol - to je približno toliko, kot če bi tekel od Radgone do Beltincev." Franci se največjega maratona v tem delu Slovenije, Maratona treh src v Radencih, še vedno udeležuje: "Letos bo maraton devetintridesetič, jaz bom na njem tekel sedemintridesetič; le prvič sem manjkal pa pred tremi leti, ko sem bil ravno po operaciji. Sicer bom tekel pet kilometrov."

image
Nataša Juhnov Franc Klemenčič se je ob rednem delu posvečal tudi novinarstvu, v katerem je dejaven še dandanes.

Tako ga je našlo pisanje

To, da je začel pisati za različne medije, je bilo naključje, pravi Franci: "Mislim, da sem bil v službi komaj kakih 14 dni, moj šef je bil Tone Rous in mi je naročil, da naj - ker ni bilo na obravnavo nekega mladoletnega prestopništva nobenega novinarja - to napišem jaz. Za Delo. Jaz pa nisem preveč dobro slovenščine obvladal (smeh) pa sem rekel, da jaz tega že ne bom pisal. Rous pa je vztrajal, dal mi je strojepisko, pa sva stran in pol napisala, čez tri dni pa pride Rous s tistim velikim Delom in pravi: 'Toti bo še pisal.' Tako sem bil 'gotof'; čisto po naključju." Franci je tako začel objavljati v Delu, kmalu nato so njegovo prvo vestičko prebrali v eter radia Murski val pa za Vestnik, kamor Franci novice pošilja še danes: "Tudi v Večeru so objavljali vesti iz Gornje Radgone in okolice in tudi na Radiu Maribor - za njih sem pisal 40 let. O vsem, kar se dogaja; zdaj je 20 let, kar pišem za revijo Gasilec pa za Družino in še druge revije."

image
Nataša Juhnov Franc Klemenčič je poročen skoraj pol stoletja, ima sina in hčer ter pet vnukov.

Franciju, ki je 15 let upokojen, tako seveda ni dolgčas; z ženo imata dovolj dela okrog hiše, udeležujeta se različnih pohodov. Poročena sta že skoraj pet desetletij. Imata sina in hčer ter pet vnukov; sin ima dve hčerki, hčerka pa tri sinove. Franci še vedno pridno miga - enkrat na teden se s svojo družbo dobi na košarki: "Že 40 let se vsak teden dobimo in igramo."

image
Vida Toš Franc Klemenčič je rojen v isti hiši kot Anton Krempl, sicer stoletje in pol pozneje; hiša je še vedno v lasti Klemenčičev, zdaj tam živi Francijev najmlajši brat z družino. Nedaleč stran živijo tudi Franci pa še dve sestri in dva brata.
Anketa

Podpirate uporabo pirotehnike?

Sudoku