Ana Frank, deklica z dnevnikom, bi bila letos stara 90 let

Zvezdana Bercko, 21.7.2019

Judovska deklica je v skrivališču v Amsterdamu dve leti pisala dnevnik, ki je kasneje izšel v knjižni obliki in postal simbol humanosti v obdobju grozot druge svetovne vojne.

Ko se je 12. junija 1929 v Frankfurtu rodila Annelies Marie Frank, so zanjo vedeli le družinski člani. Ko je spomladi leta 1945 umrla v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, je bila le številka, niti natančen datum njene smrti ni znan. Če bi bila še živa, bi bila letos stara 90 let. Že desetletja je znana po vsem svetu, po zaslugi dnevnika, ki ga je pisala kot deklica in je v knjižni obliki izšel že v 70 jezikih, je simbol humanosti v obdobju grozot druge svetovne vojne.

Upam, da mi boš v veliko oporo

Štiri leta in pol je bila Ana, kot so jo klicali, stara, ko so v Nemčiji na oblast prišli nacisti. Frankovi, liberalni Judje, so se umaknili na Nizozemsko, v domovino Anine matere. A leta 1940 je nacistična Nemčija okupirala Nizozemsko, težave za Jude so se začele tudi tam. Ana in njena starejša sestra Margot, živahni in družabni dekleti, sta se morali prepisati na židovsko šolo. Oče Oto je skušal za vso družino pridobiti vizum za ZDA, toda papirji so se menda izgubili ob zaprtju ameriškega konzulata v Rotterdamu in prošnje nikoli niso obravnavali.

Za svoj 13. rojstni dan, 12. junija 1942, je Ana dobila oranžno-siv karirasti zvezek, ki ga je nekaj dni prej pokazala očetu v izložbi. Pravzaprav je bila to spominska knjiga, a Ana se je odločila, da bo vanjo pisala dnevnik. V zapisih je nagovarjala izmišljeno prijateljico Kitty. Prvi vpis nosi datum 12. junij 1942: "Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo." Takrat še ni vedela, kaj jo čaka. Že nekaj dni kasneje, 20. junija 1942, je Ana zapisala omejitve, ki so jih uvedle nacistične oblasti: "Židje morajo nositi rumeno zvezdo, Židje morajo oddati kolesa, Židje se ne smejo voziti s tramvajem, Židje lahko nakupujejo samo med tretjo in peto, Židje med osmo zvečer in šesto zjutraj ne smejo na cesto ..."

image
Spominsko obeležje Ani Frank v taborišču Bergen-Belsen

Anin oče je slutil, da se bodo razmere še zaostrovale, zato so v hiši v ulici Prinsengracht, kjer je delovalo nekdanje podjetje Ota Franka - ob okupaciji Nizozemske ga je sicer prepisal na nizozemske lastnike, da bi preprečil zaplembo -, uredili skrivališče. Selitev so načrtovali za poletje 1942, a ko je Anina starejša sestra Margot 5. julija 1942 dobila poziv, naj se zglasi v centru za Jude, od koder jo bodo napotili v delovno taborišče, so Frankovi sklenili, da se bo vsa družina preselila prej, kot so načrtovali. V zgodnjem jutru 6. julija 1942 so odšli. Svoje stanovanje so namenoma pustili tako, da je bilo videti, da so ga zapustili v naglici, Oto pa je pustil sporočilo, da odhajajo v Švico. V stanovanju so morali pustiti tudi Anino mačko.

Vrata za knjižno omaro

Že nekaj dni kasneje, so se Frankovim pridružili trije člani družine van Pels. Herman, Otov sodelavec, njegova žena Auguste in 16-letni sin Peter, novembra leta 1942 pa se je v skrivališče priselil še družinski prijatelji Fritz Pfeffer. Oskrbovali so jih zvesti prijatelji, za skrivna vrata za knjižno omaro je vedelo le šest ljudi.

Muzej Ane Frank
Lansko jesen so v Amsterdamu odprli prenovljeno Hišo Ane Frank, muzej, namenjen predvsem mladim. Ti v današnjem času, ko sta v svetu v porastu sovražno ozračje in antisemitizem, morda ne poznajo dovolj dobro obdobja druge svetovne vojne in grozot, ki so se tedaj pripetile, je ob otvoritvi povedal direktor muzeja Roland Leopold.
V Hiši Ane Frank letno naštejejo 1,2 milijona obiskovalcev, med katerimi jih je polovica mlajših od 30 let. Kljub velikemu zanimanju mladih za Ano Frank pa ti vse slabše poznajo ozadje njene zgodbe.

Ana si je dneve v skrivališču krajšala z učenjem in branjem, predvsem pa pisanjem dnevnika. 5. aprila 1944 je zapisala, da bi bila rada novinarka. "Delati moram, da ne bom nevedna, da bom kaj dosegla in postala novinarka, to hočem! Vem, da znam pisati. Nekaj mojih zgodb je dobrih, opisi skrivališča so zabavni in marsikatera stran v mojem dnevniku je kot živa, vendar ni nikjer zapisano, da sem zares talent. ... Nihče, kdor ni sam poskusil, si ne more predstavljati, kakšen užitek je pisanje. Včasih sem obžalovala, da ne znam risati, zdaj pa sem presrečna, da znam vsaj pisati. In če nisem dovolj nadarjena, da bi pisala časopisne članke in knjige, bom pač pisala za sebe."

V skrivališču so spremljali, kaj se dogaja zunaj. 6. junija 1944, na dan invazije na Normandijo, je Ana zapisala: "V skrivališču vlada veliko razburjenje. Kaj se nam res bliža že tako dolgo hrepeneče pričakovana osvoboditev, ki pa se nam je zdela preveč lepa, preveč pravljična, da bi bila resnična?!"

image
Dnevnik Ane Frank
- Od prvega izida so Dnevnik Ane Frank prevedli v 70 jezikov.
- Iskren in pronicljiv dnevniški zapis je danes klic k strpnosti in miroljubnosti.
- Oto Frank je zaslužen tudi za to, da v Amsterdamu stoji muzej, ki svetovno javnost opominja na grozote holokavsta.
- Mladi vedo za Ano Frank, vse slabše pa poznajo ozadje njene zgodbe.
- Druge svetovne vojne ni preživelo 60 tisoč Judov iz Amsterdama.

Zadnji transport

Frankovim invazija na Normandijo ni prinesla osvoboditve. 4. avgusta 1944, slaba dva meseca po izkrcanju zaveznikov v Franciji, je sedež gestapa v Amsterdamu prejel telefonski klic. Anonimni klicatelj je dejal, da se v visoki hiši tik ob reki, v ulici Prinsengracht 263, skrivajo Judje. V le nekaj urah so v hišo vdrli gestapovci in nizozemski nacisti ter za knjižno omaro odkrili vhod v prizidek, v katerem sta se zadnji dve leti skrivali družini Frank in van Pels. Vse prisotne so nemudoma odpeljali v zapor. V razdejanem skrivališču je Miep Gies, sodelavka Ota Franka, našla razmetane liste Aninega dnevnika. Shranila jih je.

Le šest ljudi je vedelo za skrivališče Frankovih

Zadnji zapis v dnevniku ima datum 1. avgust 1944. "Ne zdržim, da tako skrbijo zame in tako postanem najprej odrezava, potem žalostna in končno spet obrnem svoje srce, slaba Ana pride na dan, dobra pa se skrije in tako večno iščem pot, da bi postala, kakršna bi rada bila, če ... če ne bi živeli na svetu še drugi ljudje." Tu se dnevnik konča.

Nekaj tednov po aretaciji so Frankove in družino van Pels deportirali v Auschwitz, z zadnjim transportnim vlakom, ki je odpeljal nizozemske Jude. Prav na dan, ko so zavezniški vojaki zasedli južni del Nizozemske.

V taborišču smrti so najprej ločili moške od žensk z otroki. Vse otroke, mlajše od 15 let, so nemudoma poslali v plinske celice. Ana je 15 let dopolnila le tri mesece prej. Oktobra 1944 so Ano in Margot ter Auguste van Pels premestili v taborišče Bergen-Belsen. Anina mati Edith je ostala v Auschwitzu, kjer je umrla od izčrpanosti in lakote. V Bergen-Belsnu pa je januarja 1945 izbruhnila epidemija tifusa. Prva je umrla Margot, konec februarja ali v začetku marca, nekaj dni za njo pa še Ana. 12. aprila so taborišče osvobodili Angleži. Kdo je Frankove izdal gestapu, do danes ni jasno. Osumljenih je bilo veliko, nekateri so se s tem celo sami hvalili, a krivda ni bila dokazana nikomur.

image
Anne Frank House Skrivališče družine Frank za knjižno omaro, danes je tu muzej.

Vojno je preživel le Oto Frank. Po osvoboditvi Auschwitza se je v začetku junija vrnil v Amsterdam. Neumorno je poizvedoval, kaj se je zgodilo z ženo in hčerkama in šele čez dva meseca zvedel resnico. Takrat mu je Miep predala Anin dnevnik. Najprej je v lokalnem časopisu objavil del Aninega pisanja, leta 1947 pa je dnevnik prvič izšel kot knjiga. Ani se je po smrti uresničila želja: postala je slavna pisateljica, postala pa je tudi simbol šestih milijonov Judov, pomorjenih med drugo svetovno vojno.

Anketa

Ali načrtujete, da boste v letošnji poletni sezoni obiskali Hrvaško?

Sudoku