Anica Kumer v Zlati jeseni: Hitro sem spoznala, da igralski poklic ni igra, ampak resno in težko delo

Franja Žišt, 13.11.2019
Igor Napast

O skromnem življenju, pa bogatem gledališkem in kulturnem življenju, težkih življenjskih trenutkih in neusahljivem viru energije ter pozitivizma z igralko Anico Kumer.

Nasmejana in mladostnega videza, skoraj še kot kakšna študentka, je 74-letna igralka Anica Kumer. Ko je leta 2003 prejela Borštnikov prstan, so o njej zapisali, da je igralka z izostrenim posluhom za zven in pomen Cankarjeve dramske besede, a v življenju je odigrala še številne druge vloge. Tudi danes stopa po odrskih deskah, trenutno v predstavi Ljubi moj. Lahko bi jo videli tudi na televiziji, saj so jo še pred kratkim snubili v številne nadaljevanke, a je televizija in film nikoli nista prevzela tako kot gledališče, kateremu se je popolnoma predala. Mnogi se je radi spomnijo kot Helene v komediji Ščuke pa ni, odlično je odigrala tudi učiteljico v filmu Moj ata, socialistični kulak in zato bi jo ljudje še radi videli tudi na televiziji. "Dostikrat me pocukajo za rokav in vprašajo, kdaj bom spet kaj na televiziji, in jih potolažim 'Saj bo, saj bo'," se smeje prijetna in topla sogovornica.

Zdaj so se z dežjem začeli malce turobni dnevi. Imate radi jesen?

"Izredno jo imam rada, da o letošnji, ki je res čudovita, sploh ne govorim. Do pred kratkim je bilo skoz lepo vreme, zdaj pa je šele začelo deževati. Dolgo časa je bila jesen moj letni čas. Potem sem se enkrat malo izneverila in sem razmišljala, da bi vendarle to lahko bila pomlad. A če je jesen lepa, je še vedno najljubša - barve, narava ..."

image
Igor Napast Anica Kumer pravi: ”Otroci so lahko zelo kruti, čeprav zaradi naravne oblike neke odkritosti. Jaz sem res imela zelo hud hrvaški naglas iz Podčetrtka, kjer so hrvatizmi precej prisotni.”

Sicer pa ste otrok poletja, rojeni junija.

"Ja, a poletje ni bilo nikoli moj čas. Se mi je zdelo, da je prevroče. Vročine ne prenašam, že kot otrok je nisem. Temperature okrog 30 stopinj mi ne denejo dobro. Tudi moje počitnice so bile malokdaj na morju, ampak v hribih, na potovanjih pa ob rekah in jezerih."

Rodili ste se dober mesec po koncu druge svetovne vojne. Drži, da v Drnišu?

"Drži. Moj oče je bil financar, obmejna kontrolna služba. Službeno je bil premeščen v Drniš, sicer pa je bil iz Teharij. Mama pa Korošica, spoznala sta se, ko je bil službeno na meji med Avstrijo in Slovenijo. Družinica - imela sem še dva brata in sestro, samo eden je še živ -, je potem šla za kruhom. Po koncu vojne so Slovence poslali v Slovenijo in je morala vsa družina spet potovati. Tisto potovanje je bilo baje grozno, jaz še dojenček, ladja, neurje in tudi potem, preden smo prišli v Celje, je bil križev pot. Veliko več kot oče mi je o tem pripovedovala mama, ker je bilo zanj tako hudo, da sploh ni veliko govoril o tem. Takoj po vojni ni bilo urejenih prevozov, štirje otroci, od tega en dojenček. To je moralo biti res grozno."

Izredno rada imam jesen, sploh letošnja je čudovita

Prišli ste v Podčetrtek. Tamkajšnjega življenja pa se najbrž že spomnite?

"Ja, Podčetrtek imam pa v najlepšem možnem spominu. Tudi zdaj grem skoraj dvakrat na teden v Podčetrtek na kavico, na sprehod do gradu, term ... Tam so taki lepi sprehodi. Tudi otroštvo je bilo zelo zelo lepo. Živeli smo v stiku z naravo, za prvi maj smo lahko bili prvič bosi. Oče je bil v službi na občini, nismo bili kmetje, ampak so sosedje imeli kmetijo. Tako smo s sosedovimi otroki pasli krave, nabirali borovnice ... Spomnim se ene češnje pred hišo, vedno so mi branili, da bi jih šla nabirat na zadnje veje, prepričevali so me s tem, koliko jih je že s češnje padlo. Če strnem, svoboda in stik z naravo."

Pomembno je, da ima mlad človek usmeritev

Je bilo pa tudi težko takoj po vojni, doma denimo niste imeli niti elektrike. Kaj vam je, poleg skromnosti, dal takšen način življenja?

"Lep napotek za življenje, da je treba stvari obrniti sebi v prid. Spomini na otroštvo, naravo in na to življenje v najbolj skromnih razmerah so me že od vsega začetka postavili na realna tla. Nikoli nisem, ne tedaj ne pozneje, imela želja preko zmožnosti. Če imaš želje preko realnih zmožnosti, si vedno razočaran. Če česa ne dosežeš, je katastrofa. Korak za korakom, kar si boš sam pridobil ali priboril, tisto ima pravo vrednost in tisto te lahko potem bogati in zato ne moreš biti razočaran."

Kasneje, ko ste živeli blizu Celja, ste se morali vsak dan do šole peljati s kolesom, osem kilometrov.

"Tistega časa se pa ne spominjam rada. Bila sem že v puberteti, osem kilometrov vsak dan s kolesom ... Pozimi je bilo zelo hudo. Kjer smo živeli, je bila dolgo časa samo makadamska cesta in dolgo je avtobus vozil samo 'šihtarje', tiste, ki so hodili na delo. Otroci smo, ker zjutraj še ni bilo spluženo, hodili po kolesnicah avtobusa. Zime so bile zime, bilo je več snega, hujše kot danes. Nismo imeli zelo toplih ali razkošnih oblek. Saj smo imeli visoke čevlje in nam je mama pletla volnene nogavice, jopice, kape, ampak to je daleč od kakšne današnje puhovke. Tako da nas je vseeno zeblo. Sem pa imela zelo veliko srečo, da sem na III. osnovni šoli Celje prišla v stik s čudovitim profesorjem slovenščine."

image
Igor Napast Oče je poskrbel za denarno plat, mama za vse drugo, pove Anica Kumer.

Ki vas je najprej navdušil za knjige?

"Tako, da nas je, vozače, prvo uro pošiljal v knjižnico, kjer smo zavijali knjige, jih urejali, dajali gor številkice, da smo jih nato zlagali. Tam sem prišla v stik s knjigami, ki jih drugače ne bi imela, in dobila napotek, da se gre v knjižnico. Podeželani smo bolj malo vedeli, kje v Celju je knjižnica pa da se lahko včlaniš že kot otrok in ti svetujejo, kaj brati. S tem sem se zelo zgodaj srečala in to me je kasneje usmerjalo."

Tudi k nastopanju. Prav ta profesor vam je menda svetoval, da veliko berite na glas, da se boste znebili hrvaškega naglasa. In tako je odkril tudi vaš igralski talent.

"Otroci so lahko zelo kruti, čeprav zaradi naravne oblike neke odkritosti. Jaz sem res imela zelo hud hrvaški naglas iz Podčetrtka, kjer so hrvatizmi precej prisotni. Profesor me je spodbujal, da berem na glas, lepo slovensko, kot se izgovarja. To mi je veliko pomagalo. Potem so prišle šolske proslave, pesmice, odlomki iz Cankarja ... Zelo pomembno je, da ima mlad človek usmeritev in da se odkrije, za kaj ima talent. Če bi mene usmerjali v košarko, telovadbo, rokomet, bi ne bilo nikoli nič. Kar se tiče šolskega programa, sem se znala raznim skupinskim igram, denimo z žogo, vedno izogniti. Sem se pa že zelo hitro usmerila v planinsko društvo, da smo hodili v hribe, v naravo, to mi je bilo veliko lepše."

Namesto v tovarno v šolo

Po končani šoli vas je čakala usoda velikega dela vaše generacije, da se zaposlite v tovarni?

"Moja generacija vozačev ni imela dobrih pogojev in zato tudi načrtov o študiju ne. Nam je bilo bistveno čim prej v službo in se čim prej osamosvojiti. Kar sploh ni bilo slabo, to je bila logična pot. Takrat so na gimnaziji ustanovili posebno smer, srednjo administrativno šolo. Že omenjeni profesor slovenščine se je pripeljal s kolesom k nam domov in govoril z mamo in očetom o tem, da naj ne bi šla takoj v Metko, tekstilno tovarno. Starši so bili zadovoljni. Oče je sicer bil visoko izobražen, imel je vojaško šolo, mama je bila pa skoz doma, bila je duša in srce, polna naravne topline in posebnega dara, kako je vzgajala otroke v najhujših časih. Oče je poskrbel za denarno plat, mama za to drugo."

Zime so bile zime, bilo je več snega, hujše kot danes

Potem je bil vaš načrt postati odlična tajnica. O tem, da bi bili igralka, pa še niste sanjali?

"Sploh nisem razmišljala o tem. Res pa je, da sem v srednji šoli sodelovala in prišla v stik z amaterskimi društvi in je bilo amatersko gledališče na zelo visokem nivoju. Od tam sem prijadrala v teater."

Sprva kot šepetalka, potem kot igralka.

"Takoj ko sem prišla v gledališče, je to bilo to. V tistih časih je bilo veliko iger z zasedbo otrok in mladih v mladinskih predstavah, to so zelo spodbujali in sem bila takoj na odru."

Zelo ste disciplinirani. Sta red in disciplina prišla z administrativno šolo, gledališčem ali že prej iz družine?

"To je praksa. Življenje mi je pokazalo, kaj je lahko odločilno in kaj izjemno pomaga za zorenje. Hitro sem spoznala, da igralski poklic ni igra, ampak resno in težko delo. Vedela sem, da se moram ogromno učiti in to neprestano, da moram še ogromno narediti v smislu pravilnega razmišljanja. Igranje je kolektivno delo. Do neke mere mora biti individualna moč posameznika močna, da se ne pusti povoziti, po drugi strani je treba v dobro predstave, ki je kolektivno delo, razmišljati malo drugače. Ne vedno, ampak skoraj vedno. Od tod pride disciplina, stoodstotno sodelovanje pri vajah. Nehala sem denimo tudi smučati, ker smo imeli primere, da je odpadla premiera, ker se je nekdo poškodoval na smučišču. Rekla sem si, da se take stvari meni ne smejo dogajati, ker je to slab občutek in nisi zadovoljen. V neko predstavo je pred premiero vloženega veliko dela, ki je s tovrstnimi pavzami grobo presekano, po tem se predstava lahko pobere ali pa tudi ne. Sama sem naredila vse, da se to meni ne bi zgodilo."

Potemtakem veliko prostora za zabavo ni bilo?

"Nisem klasični predstavnik tega. Z družbo smo šli posedet, se dosti pogovarjali, da bi bilo tako žuriranje, kot se danes razume za neko sprostitev, to pa ne. Če sem imela naslednji dan dopoldne vajo, sem šla ob desetih spat, da sem lahko bila sveža, da mi je bilo lepo. Če bi se mučila, mi ne bi bilo."

Kako pa so bila videti lumpanja na gostovanjih, na katera ste tako radi hodili? Alkohola tako ali tako menda ne pijete, tudi zato, ker ste v otroštvu preboleli meningitis.

"Druženje. S kolegicami in kolegi smo šli na večerjo in smo posedeli skupaj. Tri mize smo dali skupaj in se pogovarjali o predstavah, delu, ki nas je čakalo. Je bilo tudi ogromno smeha, anekdot."

"Čuj, punca, fajn si bila!"

Igralskega poklica ste se priučili, niste obiskovali igralske akademije. Ste jo pogrešali, se vam zdi, da ste zato morali več narediti sami?

"Taki časi so bili. Mnogo igralcev, ki so kasneje imeli kariero, ni šlo na akademijo. To ni bilo nič posebnega, pač pa dokaj običajna pot. Profesorji z akademije so prihajali režirat v Celje. Imela sem še bolj pristen kontakt z ljudmi, ki so bili takrat v zenitu. Bili so čudoviti pedagogi. Ob delu smo se pogovarjali tudi druge stvari, ne le ozko, o vlogi ali predstavi. Družili smo se tudi s preostalo ekipo, z dramaturgi, kostumografi, scenografi. Požirala sem njihove napotke. Od začetka so bili moji učitelji, kasneje pa smo postali prijatelji in smo zelo radi skupaj delali."

image
Igor Napast

Velik razpon vlog imate za seboj. Gotovo je težko izbrati najljubšo?

"Ob različnih nagradah sem zbrala podatke. Teh vlog je bilo okrog 200. Kako bom izbrala? Tudi spomin me je že malo zapustil za nekatera vmesna obdobja. Vsi so omenjali moj začetek in moje cankarje. Danes jih moram prav s trudom priklicati v spomin ali pa se pogovarjati s kom, da mi pove, kako je bilo. V zadnjem obdobju pa so mi ostale v spominu ne le predstave, ampak tudi študij vlog in srečanje z drugimi igralci, režiserji, ki so bili prej ena konstanta v Celju. Eno obdobje sem preživela tudi na Ptuju, takrat, ko sem preživela tudi osebne hude stvari in sem potem našla na Ptuju neko gnezdo in mi je bilo izjemno lepo, lepo obdobje v življenju. Sicer pa so mi bolj ostale v spominu predstave na malem odru v Celju, predstave, ki so bile meni pisane na dušo in kar dosti eksperimentalne, tako da sem se malo oddaljila od klasike."

Ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi s svojim talentom delali v Ljubljani ali pa nemara v tujini?

"V Ljubljano bi lahko šla, ampak sem se odločila, da ne, ker mi je bilo v Celju lepo. Videla sem tudi, da to ni kratkega roka in da prihajajo vsi, ki okrog te veje kulture kaj pomenijo, v Celje ali delat ali obiskovat predstave. Imela sem stik z vsemi temi ljudmi. Da bi imela posebno željo, da bi bila v Ljubljani, pa tudi ne. Pa mi ni žal. Imela sem občutek, da imam tu bolj mir, da lahko tu bolje delam. In da če bom naredila dobro, bom to dobila nazaj. In sem res."

Nagrade, kar veliko se jih je nabralo, vam veliko pomenijo?

"To je meni pomenilo mogoče več kot nekomu drugemu. Več, ker so to bile moje stopnice v karieri. Šlo je nekako postopoma, od ta malih nagrad, potem so prišle večje. Marsikdo reče, da je nagrada zanj potrditev, da je na pravi poti. Jaz sem itak vedela, da sem na pravi poti. Nagrada meni ni bila potrditev. Toliko so mi pomenile, kot če me nekdo poboža, mi da roko ali pa reče: 'Čuj, glej, punca, fajn si bila!' Toliko so mi pomenile in to je veliko v življenju, to je treba spoštovati."

Kolikokrat pa se ozrete po nagradah? Borštnikov prstan si kdaj nadenete?

"Druge nagrade niti ne toliko, so v vitrini, brišem prah kot z drugih stvari. Borštnikov prstan si pa nadenem, kadar grem na Borštnika. Ne spremljam vsega, grem pa. Letos sem šla na podelitev, ker je Marinka Štern v tem zadnjem obdobju bila moja zelo draga kolegica na odru."

"Da sem na tej poti vzdržala, je bilo potrebnega ogromno truda, ogromno učenja, ogromno grenkih izkušenj in energije," ste enkrat dejali za igralski poklic. Ste se dostikrat vprašali, ali je pravi?

"Te dileme nisem imela nikoli, pač pa sem bila včasih utrujena od iskanja, če je bila vloga zelo zahtevna ali pa da se z režiserjem ali vodstvom predstave nisem strinjala. Velikokrat se mi je zgodilo, da je bila moja logika ali estetika drugačna. Takrat je bilo pa hudo. Takrat se je bilo treba odločiti, ali bom trmarila ali bom šla v kompromis takoj ali šele potem ali pa bom vztrajala in mogoče kaj premaknila. Tudi to se je kdaj zgodilo."

V fičku se da krasno spati

Ste pa na odrskih deskah spoznali tudi moža, v predstavi Veronika Deseniška.

"Na amaterskem delavskem odru v Celju. Takrat je bila vsako leto na celjskem gradu amaterska predstava. Ko sem bila še na gimnaziji, sem prišla v stik z delavskim odrom in tam sem spoznala svojega moža. On je bil Friderik, jaz Veronika. Niti ni nujno, da je bilo to odločilno. Ampak človeka nekje spoznaš."

Vajina ljubezen je trajala vse od zgodnje mladosti, zelo dolgo. Kaj je pomembno za složno dvojino?

"Floskule kot toleranca in podobno tako ali tako. To ni nujno samo med možem in ženo, ampak tudi med prijatelji. Midva sva se spoznala zelo mlada in se kar poročila. Pravzaprav sploh ne vem, zakaj. Kar tako. Potem sva skupaj rasla. Zelo pomembno je bilo to, da sva rasla oba. Iz izkušenj vem, da lahko, če raste eden in eden zaostaja, pride do krize. Midva sva pa skupaj rasla oba. Naklonjenost do umetnosti - glasba, knjige, slikarstvo, galerije, teater -, te skupne ljubezni pomagajo. Če bi bil bolj športen, da bi hotel na vsako tekmo, bi to absolutno bilo tudi v redu, bi šla z njim. In na srečo se ni v življenju zgodilo nič takega, da bi naju razdvojilo."

image
Igor Napast

Veliko sta potovala po Evropi. Kako se da prespati v fičku?

"Bili smo taka generacija. Radovedneži. Nismo bili zakompleksani, da ne moremo, da nam ni dano, da smo reveži v Jugi, drugje je pa vse boljše. Ne, mi smo rekli: 'Gremo!' Če ne bi bilo fička, bi bil pa 'pecikl'. Nisva bila le midva taka, ampak cel krog, v katerem sva se gibala. V fičku se da krasno spati. Zadnje sedeže pustiš doma, prednje daš na večer ven, na streho, in jih privežeš, da ti jih kdo ne ukrade in potem se napihne blazina čez cel avto in se krasno spi. Ko so pa začeli avtodomi in ko je bilo to možno, sva potovala z avtodomom, dva sva predelala in opremila sama, mož težke stvari, jaz pa tapecirala, zavesice ..."

Mož je leta 2010 umrl. Je bilo težko?

"Grozljivo. Ker je prišla nenadna bolezen in se je to zgodilo nepričakovano. Potrebovala sem kar kaka tri leta. Zdaj pa prijateljujem. Imam prijatelja. On je iz Kopra, tako da sem veliko na Obali. Se mi je življenje nekako uredilo. Zdaj je vse OK, mi je v redu, mi je lepo. Jesen mi je prelepa."

Sveža zaljubljenost?

"Ljubezen je ena čudna reč. Gotovo imaš človeka rad, če si lahko z njim. Na drug način je ljubezen, edino nič manj vredna."

In še potujete?

"Tudi. Zdaj sva se bolj usmerila na Italijo. Ne več z avtodomom, zdaj imava dober osebni avto in potem po internetu rezervirava hotele, spanje. Tri dni tu, štiri dni tam. Drug način, tudi zelo lepo, primerno letom."

V težkem življenjskem obdobju ste pisali pesmi. Je bilo to ob smrti moža?

"Malo prej. Pesmi sem začela pisati, ko je mama umrla. Potem se je pa kar malo vleklo. Pa tudi ni bilo slabo obdobje, le bolj sem vse čutila. Tudi leta. Spomnim se, da ko sem od začetka imela težke vloge, sem kar skočila v vodo. Kasneje, v obdobju med 35. in 45. letom, sem veliko več razmišljala o tem. Bolj sem čutila odgovornost, bolj sem imela občutek, da ne smem zamočiti, da moram to na nivoju narediti. To pride z leti in nagradami."

Vem, da čas celi

Kako pa ste se prebili čez težke trenutke v življenju?

"Sem pozitivec. Vse s pozitivo gledam. Vem, da čas celi. To je lahko floskula, ampak vem, da celi. Če bi v najtežjih trenutkih kar obupavala in vse pustila, denimo v teatru, bi lahko že takrat odšla in čakala na penzijo. Ne, jaz sem delala naprej, kar zahtevne stvari, vloge. S pozitivo in eno trmo, da je treba slabe čase preživeti. Da ne smeš misliti, ko te je nekaj doletelo, da se ti je zgodila neka krivica, pa zakaj ravno jaz. Ob smrti moža tudi nisem potrebovala nobenih pogovorov, pa so me zelo vabili v neka društva vdov. Bežala sem od tega. Takoj sem šla iz najinega stanovanja in iskala drugo. Stare stvari sem poklonila in kupila nove. Nisem nekaj razmetavala, ker nisem imela veliko, vseeno pa sem imela nekaj prihrankov. Obrnila sem nov list in sem nekako zmagala."

Vedno ste tako polni energije. Kako se polnite?

"Veliko mi pomeni klasična glasba. Nisem imela priložnosti, da bi se bolj izobrazila v tej smeri. A iti na koncert klasične glasbe mi pomeni ogromno. Mi je že prej, zdaj mi pa še malo bolj. Če grem en dan v hribe in čez dva dni v Cankarjev dom na zlati abonma, koncert klasične glasbe in poslušam vrhunske umetnike, to mi je pa res lepo. Pri meni vedno igra radio, na televiziji so programi z glasbo."

image
Igor Napast

Pred desetimi leti ste se upokojili, vendar niste neka tipična upokojenka.

"Absolutno ne. Skoz še delam v svojem poklicu, ne čutim, da sem v nekem pokoju in da bi morala biti malo bolj ‘upokojena’."

Še vedno tako mladostnega videza in igriva kot nekdaj.

"Mene nobena stvar ne more tako potreti, da ne bi mogla naprej, da bi se mi zdelo, da ni nič vredno. Te miselnosti nimam. Če je lepo vreme, 'kam gremo?', če je dež, 'kaj bomo doma?'. Spremljati je treba, kaj se dogaja, tudi na političnem področju, da ne govorim o knjigah, filmih. Veliko hodim v kino oziroma hodiva, zdaj, ko imam partnerja. Treba je živeti polno, treba si je polniti baterije z vsem okrog nas. Tudi če je negativa in me kaj razjezi, pa potem razmišljam o tem, zakaj, kako bi, ali lahko kaj naredim ... to, da si vpet. 'Ne ljubi se mi brati, iti v kino, iti ven', tega ne poznam. To je v mojem karakterju in hvala bogu, da imam to v sebi."

Zelo ste priljubljeni med Celjani. Imate radi to mesto?

"Celje je moj dom. Tu imam svoje stanovanje, na pokopališču vse svoje najdražje, v Celju imam ogromno znancev, prijateljev, moje gledališče, ki je še vedno moje, reko Savinjo, ki teče skozi mesto in je izjemno lepa. Saj bi se lahko preselila v Ljubljano, kjer imam eno stanovanjce. Kadar gremo na koncert, tam prespimo in gremo zvečer še ven. Lahko bi šla tudi v Koper. A čutim, da bom živela v Celju, ostala in imela to mesto še vedno rada. Tudi izboljšave so. Vidim, koliko se je naredilo, koliko je novega, kako se staro jedro ohranja. Zgodbe s Cinkarno, slabim zrakom me ne vznemirjajo kaj dosti. Pijem celjsko vodo in sem zdrava, diham celjski zrak, mi je 'ful v redu' - malo s humorjem preskočim te stvari, ki so vprašljive, kar se Celja tiče. Celje je tudi izhodiščna točka za Kozjansko, Savinjsko, Logarsko dolino - poti, ki so bile vedno moje in so mi še ostale."

Zdite se tako zadovoljni tukaj in zdaj. Bi lahko rekli, da je to vaše najboljše obdobje?

"Ne morem reči, da sem v najboljšem obdobju, ker hitro mineva. Čas prehitro teče. Meni je zdaj v redu, ampak bi bilo lepo, če bi bila to neka postaja. Postaje ni, čas teče naprej in teče zelo hitro. Čas, ki mi je zdaj ugoden, ki mi je naklonjen, skušam čim boljše preživeti, čim bolj uživati, vse konzumirati in tudi komu drugemu še kaj dobrega in lepega narediti."

Anketa

Podpirate uporabo pirotehnike?

Sudoku