Asistenti evropskih poslancev: Ne nosijo jim torbic, gredo pa z njimi na pivo

Urška Mlinarič, Franja Žišt, 9.11.2019
Epa

“Znati moramo sobivati, pogosto smo skupaj 12 ali 14 ur na dan,” pravijo asistenti evropskih poslancev, ki poznajo tudi vse njihove skrivnosti.

Osmim slovenskim evropskim poslancem, ki so bili izvoljeni na majskih volitvah, v Bruslju in Strasbourgu trenutno pomaga 17 asistentov in dva asistenta političnih skupin, ob teh pa devet asistentov v Sloveniji, nekateri se jim bodo še pridružili. Kdo so, kako so prišli do službe v evropskih institucijah in kaj je njihovo delo? Z nekaterimi od njih smo se pogovarjali med zasedanjem Evropskega parlamenta v Franciji, povabilu se niso odzvali le asistenti poslancev Milana Zvera in Romane Tomc.

Režiserka zgodbe

Tako kot Milan Brglez (S&D) je tudi njegova asistentka v Evropskem parlamentu novinka. Staša Tkalec, Prekmurka, ki je tujino izkusila že na enoletnem magistrskem študiju človekovih pravic v Benetkah in Solunu, Brgleza pozna iz študijskih let na fakulteti za družbene vede. Zadnjih pet let pa sta sodelovala v državnem zboru, kjer je bila najprej strokovna sodelavka v poslanski skupini SMC, zadnje leto pa pri socialnih demokratih.

image
Urška Mlinarič Staša Tkalec

Čeprav je tudi v državnem zboru skrbela za pripravo strokovnih stališč, zlasti na področju zunanje politike, človekovih pravic in evropskih zadev, dosedanjo nekajmesečno delovno izkušnjo v Bruslju opisuje kot "nekaj povsem novega, neprimerljivega s čimer koli, kar sem delala doslej. Še vedno se privajam na velikost institucije, to obsežnost nakazujeta že zgradbi v Bruslju in Strasbourgu," kamor se evropski poslanci skupaj s celotnim spremljajočim aparatom, kamor sodijo tudi asistenti, preselijo enkrat mesečno za štiri dni. "Tu je tempo veliko bolj intenziven in skoncentriran na nekaj dni, kar me moti, saj sem sama zelo osredotočena na vsebino. V Strasbourgu je cilj, da se vse opravi zelo na hitro, zaradi česar lahko trpi vsebina," razlaga Tkalčeva. Ko primerja državni zbor in Evropski parlament, pa omeni, da je v našem hramu demokracije dnevni red zasedanja znan mesece vnaprej in se le dopolni s kakšno zadevo. "Tu vse prihaja na dnevni red v zadnjem hipu, zato se težko temeljito pripraviš."

V Bruslju je tempo nekoliko manj dinamičen, čeprav "uradni delovnik ne obstaja, ker je vse odvisno od poslančevih obveznosti". Na vprašanje, ali mora biti deklica za vse, odvrne, da je delo zelo raznovrstno: od skrbi, da poslanec pride pravočasno na sestanke, organizacije njegovih potovanj do priprave strokovnih mnenj. "Na neki način si režiser zgodbe, skrit v drugem planu, obenem pa pripomoreš k temu, da se vse, kar je v prvem planu, odvija čim bolj tekoče," opiše Tkalčeva, ki si je vedno želela živeti na prepihu različnih kultur. Zato se je, ob dejstvu, da je na Slovenijo ni nič vezalo, ko je dobila povabilo, lažje odločila za selitev. Priznava pa, da delovni tempo zahteva velike prilagoditve v zasebnem življenju. "Težko si predstavljam, da bi to delo opravljala, medtem ko bi si želela ustvariti družino." Čeprav poudarja, da ni pravila, kdo so asistenti, meni, da mladi lažje zagrabijo tovrstno delo.

Zavezniki in sovražniki

Tudi Črnomeljčan Klemen Vitkovič, asistent poslanca Klemena Grošlja (Renew), se na "parlamentarni kaos" še navaja. "Ko prideš, ti kot novincu ni nič jasno, medtem ko izkušeni asistenti že natančno vedo, kaj je pomembno in kaj ne. Ti so mi pojasnili, da je pomembno pridobiti si zaveznike, še pomembneje pa je, da nimaš hudih sovražnikov. Naše delo je tako po svoje tudi diplomatsko. Prav tako je nujno določiti si prioritete."

image
Franja Žišt Klemen Vitkovič

Da brez mreženja ne dosegaš pričakovanih rezultatov, je 42-letni Vitkovič spoznal že kot socialni podjetnik in nevladnik. "Delovni tempo v nevladnem sektorju in tukaj je približno enak. Urnika tako rekoč ni, razlika je le, da imaš tu zagotovljeno plačo, tam pa si bil še pod dodatnim stresom, da si zagotovil projekte in s tem plačo." Z asistentskim kolegom Antoninom Arlachijem, ki je že izkušen, si delo porazdelita. Arlachi spremlja zasedanja odborov, kjer je aktiven poslanec, sam pa sodeluje predvsem s slovenskim stalnim predstavništvom v Bruslju, drugimi evroposlanci in skrbi za logistiko. "Za zdaj kar nekaj časa porabim, da ugotovim, kako kaj narediti. Veliko sodelujem tudi z Listo Marjana Šarca, da imamo usklajena stališča," pojasnjuje. Grošlja kot nadrejenega opiše kot zelo življenjskega. "Seveda zahteva, da je tisto, za kar se dogovorimo, opravljeno, a je tudi zelo človeški," pove Vitkovič, ki ima kar nekaj politične kilometrine. Začel je v Stranki mladih Slovenije, ki jo je zastopal v črnomeljskem občinskem svetu. Po razcepitvi stranke se je kot član Aktivne Slovenije pridružil Zares. V LMŠ, kjer je pomagal tako pri lokalnih kot evropskih volitvah, ga je pripeljal kolega. Političnih ambicij, pravi, trenutno nima. Prišel je, da bi si nabral novih znanj in izkušenj.

Z asistentsko plačo, ki ne zajema nobenih dodatkov - "z njo moramo pokriti vse življenjske stroške, za Strasbourg sicer dobimo dnevnice, vendar te nikakor ne pokrijejo cen v tukajšnjih hotelih" - je zadovoljen. Ta tudi ni bila tisto, kar bi prevagalo pri odločitvi za selitev v Bruselj. "V Črnomlju sem imel povsem dobro plačo, a sem si želel novih izzivov," pravi in ob vprašanju, kaj najbolj pogreša, pove, da so to voda, gore in dobra kava. Všeč pa mu je bruseljsko zlato pravilo Živi, kakor ti ustreza, in se ne vtikaj v druge.

Plačan za kofetkanje

"Ne, ne kuhamo ji kave, kar sama si jo skuha. Res pa je, da ji jo kdaj ponudimo," pove o svoji šefinji evroposlanki Tanji Fajon (S&D) njen asistent Jure Tanko. Skupaj s Fajonovo je v Bruslju že sedmo leto in v tem času sta zgradila zaupen odnos. "Zaupanje je temelj uspešnega sodelovanja," je prepričan 32-letni Tanko, ki dodaja, da poslanka zaupa njegovi presoji in "nam pri delu pušča tudi veliko svobode. Dovoli nam, da se ukvarjamo tudi s stvarmi, ki so nam bliže, kot denimo meni vprašanje Palestine, in zanje zastavi svojo besedo." Vsi asistenti nimajo take sreče. "Srečal sem asistente, ki so jih poslanci 'mobingirali', zahtevali od njih, denimo, da gredo čistilki odklenit poslančevo stanovanje ali da odnesejo obleko v čistilnico." In če asistent tega tempa ne zdrži, mu ne preostane drugega, kot da da odpoved. Tudi asistenti so upravičeni do nadomestila, odvisno od tega, kako dolgo opravljajo delo, vendar so zaposleni na zaupanje, zato ko poslancu poteče mandat, ta poteče tudi asistentu.

image
Franja Žišt Jure Tanko

Tanko je že kot otrok sanjal o delu v Bruslju, zato je med študijem zaprosil za brezplačno prakso na stalnem slovenskem predstavništvu, kjer je delal tri mesece. Leta 2013, ko je odstopljenega Zorana Thalerja zamenjala Mojca Kleva, ga je povabila, da opravi pripravništvo, dobil je še dodatno štipendijo pri evropskih socialistih, in ker se je zelo dobro odrezal pri delu v odboru za zunanje zadeve, ga je k sebi povabila Fajonova.

Ob vprašanju, ali je mogoče potegniti ločnico med zasebnim in službenim časom, odvrne, da so asistenti na voljo tudi ob nekoliko neobičajnih urah, tudi ob vikendih se je treba odzvati na nepričakovane ali izredne dogodke. "Tudi zato moraš najti nekaj za svojo dušo. Sam trikrat na teden plavam. Veliko je tudi neformalnega druženja. "Stiki z ljudmi, tudi iz političnih skupin, s katerimi mogoče ne deliš prepričanja, mnogokrat odtehtajo ure in ure pogovorov in pogajanj, ki bi bile sicer potrebne. Včasih rečem, da sem plačan tudi za to, da sedim ob kavi."

Zveze in poznanstva
Večina asistentov je to službo dobila, ker so se dokazali z delom. Vseeno pa tudi v Evropskem parlamentu pomagajo zveze in poznanstva ali sorodstvo s pomembnim članom stranke, iz katere prihaja poslanec. Med sedanjimi asistenti Milanu Zveru asistira geologinja Petra Škrinjar, hči nekdanje sekretarke na šolskem ministrstvu iz vrst SDS Mojce Škrinjar, poslanki Tanji Fajon pa komunikologinja Špela Han, hči poslanca in vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana. Fajonova je bila do podobne prakse v minulih letih kritična, zlasti ko je tedanja evropska poslanka Patricija Šulin kot asistenta zaposlila le srednješolsko izobraženega Žana Janšo, sina predsednika SDS Janeza Janše, pred tem pa je službo asistentke v Bruslju pri tedanji SDS-ovi evroposlanki Zofiji Mazej Kukovič dobila tudi partnerica Janševega sina Maja Mikanec.

Bolj živimo za vikend

Z najdaljšim stažem med asistenti se lahko pohvali Robert Velikonja, ki tako kot v njenem prvem evropskem mandatu pomaga poslanki Ljudmili Novak (EPP), vmes pa je, vsakemu en mandat, asistiral Milanu Zveru in Patriciji Šulin. "Poslanki ali poslancu vedno povem: diskretnost, lojalnost in zaupanje so tri glavne vrline, ki se jih bom držal pri delu," razloži, da o različnih prigodah svojih delodajalcev ne more pripovedovati, čeprav so tudi te zanimive. Za Novakovo pove, da počne in reče le tisto, v kar tudi sama verjame, zmeraj pa poskrbi za dobro voljo in pozitivno vzdušje.

image
Franja Žišt Robert Velikonja

Velikonja je asistent že četrti mandat, a njegovo bivanje v tujini je še bistveno daljše, pred tem je namreč študiral, delal in živel v Nemčiji in Veliki Britaniji. V Bonnu je zaključil magisterij iz evropskih integracij, po praksi v Berlinu je oddal prošnjo za delo v oddelku za zunanje zadeve, pristal pa v oddelku za komuniciranje Evropskega parlamenta. Ko je Slovenija postala članica EU, je predaval različnim skupinam, od ministrstev do poslancev, tako je spoznal Ljudmilo Novak. "Potrebovala je strokovno pomoč in me je prosila, naj ji pomagam. Prej je nisem poznal, tako kot tudi nobenega drugega politika ne." Dobro je, da imata poslanka in asistent podobna stališča, pravi sogovornik, ki je sredinsko usmerjen, vrednote evropske ljudske stranke so njegovo vodilo, prav tako je prepričan Evropejec, zato se mu zdi pomembno, da imajo njegovi poslanci prav tako proevropsko držo. "Kot strokovni sodelavec samo svetujem, predlagam, nikoli pa ne morem vztrajati pri nečem, s čimer se poslanec ne strinja. Vedno se je treba ozirati še na matično stranko in razmere v Sloveniji. Če se mi kaj zdi delikatno, opozorim, potem pa se poslanec odloči, kako in kaj."

Delo za 24 ur na dan je pestro in odgovorno, vodenje pisarne zajema ogromno stvari, "na zunaj se nič ne vidi, ampak se kar dogaja". Različna usklajevanja, stiki z volivci in obiskovalci, spremljanje odborov, v vseh teh letih se jih je nabralo ogromno – od kulture do proračuna. Skrbi tudi za poslankino elektronsko pošto: "Niti med počitnicami ni nikoli miru, sporočila prihajajo neprestano. Veliko je takih, da ni potrebe, da poslanko z njimi obremenjujem, pridejo pa tudi taka, na katera se je treba odzvati," pove Velikonja.

Ob osmih zjutraj gre na delo, med šesto in osmo zvečer se vrne domov, zato organizacija družinskega življenja ni enostavna. "Poslanci so bili vedno razumevajoči, če je bilo treba namesto žene na govorilne ure v šoli. Sicer pa bolj živimo za vikend," pravi oče dveh hčera, zadovoljen, da živita v večjezičnem in multikulturnem okolju.

Brez treh tisočakov si oplel
Višina asistentske plače je odvisna od tega, v katerega od 19 plačnih razredov je uvrščen asistent. Največ slovenskih asistentov naj bi bilo v razredih med osmim in dvanajstim. To pomeni, da prejemajo med 3400 in 4600 evri neto. Poslanec je pri tem, v kateri plačni razred bo uvrstil asistenta, avtonomen, asistenti pa povedo, da zaradi visokih življenjskih stroškov z manj kot tremi tisočaki v Bruslju ne moreš normalno živeti.

Sproščanje v sobi pobega

Najmlajša med sogovorniki je 27-letna Celjanka Žana Špegel, asistentka naše najmlajše poslanke Irene Joveve (Renew). Prej je delala v nacionalnem parlamentu, kjer je spoznala bodočo evropsko poslanko. Ko je bila ta izvoljena in je iskala strokovno pomoč, so sogovornico ob prijavi za asistentko takoj izbrali. "To delo me je vedno zanimalo. Za večino nacionalne zakonodaje standarde oblikuje in postavi EU, zato se mi zdi pomembno, da smo Slovenci aktivni tudi v tem delu. Glavni plusi moje službe torej so, da sem zraven, ko se začnejo stvari oblikovati, ko se oblikujejo resolucije, direktive in lahko sodelujem," razlaga sogovornica.

image
Franja Žišt Žana Špegel

Pa minusi? Mogoče to, da služba vzame precej časa in da se pravzaprav nikoli ne konča. "Pripravljamo dokumente, vsebinsko načrtujemo dogodke, pripravljamo poslanko na razprave na odborih, okroglih mizah, zbiramo informacije, opozarjamo na potencialne pereče tematike," našteje asistentka. Administrativnega dela - odgovarjanja na elektronsko pošto, organiziranja sestankov ali rezerviranja hotelskih namestitev in iskanja letalskih vozovnic, je manj: "To so malenkosti, ki nam ne vzamejo veliko časa, večinoma se ukvarjamo z vsebino." Prijeti torbico ali priskrbeti šminko ni zapisano med nalogami asistentov in slovenski poslanci takih uslug v nasprotju z nekaterimi zahodnoevropskimi niti ne pričakujejo. "Tega nam ni treba početi, razen v čisto človeških okoliščinah, ko mora poslanka kaj na hitro narediti, pa ji primeš torbico, ampak to je zelo redko. Ni, da bi se morali vesti kot sužnji," se nasmehne sogovornica. Nad svojo šefinjo je navdušena. "Ve, kaj hoče, kaj jo zanima. Je človeška, prijazna, razumevajoča. Daje nam jasne usmeritve, kaj od nas želi, kar se mi zdi zelo pomembno. Če ne veš, kaj tvoj šef želi od tebe, težko delaš." Po napornem dnevu v službi so že zavili na pivo, tudi sicer poslanka poskrbi, da se njeni sodelavci dobro razumejo. "Precej delamo na tem. Imeli smo teambuilding, pa smo skupaj šele dva meseca." Skupaj so šli v sobo pobega.

Ko prespiš pri poslancu

Že drugi mandat spremlja poslanca Franca Bogoviča 34-letni asistent Jure Bizjak. Pred tem je po opravljenem študiju uprave delal v poslanski skupini SLS. Ko je bil Bogovič izvoljen, je sprejel njegovo ponudbo za delo v Bruslju. Zato, ker ga je zanimala politika in ker ga ni nič vezalo na Slovenijo, se nasmehne. V slovenskem državnem zboru je sledil zgolj dogajanjem v odborih, delo v EU pa je širše, ob spremljanju odborov skrbi za socialna omrežja, za stike z mediji, organizira dogodke, spremlja obiskovalce v parlamentu.

"Vsakemu bi privoščil takega šefa, prijetno je delati z njim, je človeški, ni kolerik, ne vpije," pravi Bizjak, ki je že slišal kakšne poslance, kako so kričali na svoje asistente. Bogovič ni tak, celo pošali se, tudi na pivo so že šli skupaj. "Znati moraš sobivati, pogosto smo skupaj 12 ali 14 ur na dan," razloži Bizjak, ki je med kampanjo kdaj tudi kar prespal pri Bogovičevih, poslanec in njegova žena pa sta bila na njegovi poroki.

image
Franja Žišt Edita Turičnik in Jure Bizjak

Od takrat, ko je moral v Bruslju prvič najti stanovanje in se znajti sam, se je v šestih letih marsikaj spremenilo. Poročil se je, dobil otroka. Je ob delovnem tempu težko imeti mlado družino? "Otroci gredo tu zelo hitro v vrtec, porodniška traja tri mesece in pol. Z ženo imava srečo, da sva za otroka dobila varstvo v vrtcu, ker to tu ni samoumevno. Hčerko ob osmih oddam, žena, ki dela v zasebnem sektorju, gre popoldne po njo. Stari starši niso blizu, za vse si sam," odgovori, da ni enostavno in da se z ženo, tudi Slovenko, dolgoročno vidita v Sloveniji, "kjer je kvaliteta življenja boljša, kljub temu da so dohodki v Bruslju višji".

Medtem ko je Bizjak že dodobra utečen v evropskem kolesju in navajen tamkajšnjega načina življenja, se mu njegova kolegica, 33-letna odvetnica, specializirana za evropsko pravo, Edita Turičnik šele privaja. Lani je bila pri Bogoviču stažistka, sredi oktobra se je priključila ekipi za cel mandat. "Pri odvetniškem delu mi je manjkal evropski vidik. Selitev v Bruselj in delo v kateri od evropskih institucij sem si ves čas želela," zaključi Turičnikova z začetkom svoje evropske poti.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku