Bolezni in okužbe, ki so bile nekoč smrtne, pa niso več

Zvezdana Bercko, 26.3.2020
Profimedia

Penicilin in kasnejši antibiotiki so omogočili zdravljenje številnh bolezni. Še več življenj so rešila cepiva proti nalezljivim boleznim.

Ko beseda nanese na epidemije, ki so v preteklosti desetkale človeštvo, večina najbrž najprej pomisli na kugo. Črna smrt velja za najhujšo morilko v zgodovini, samo med letoma 1346 in 1350 je umrlo okoli 25 milijonov ljudi, kar je po različnih ocenah od 30 do 70 odstotkov tedanje evropske populacije. Danes je ta bolezen ozdravljiva, a še vedno zaradi nje v nerazvitem delu sveta vsako leto umre okoli dva tisoč ljudi.

Kot druge hude bolezni se najbrž spomnimo črnih koz. V Evropi je bila najhujša epidemija konec 18. stoletja, ko je umrlo približno 400 tisoč ljudi. Še huje je bolezen pustošila v Ameriki, ko so jo tja zanesli evropski osvajalci. Zadnja epidemija v Evropi je bila leta 1972 prav v tedanji Jugoslaviji, na Kosovu in v Srbiji. Črne koze so prva bolezen, proti kateri so se borili s cepljenjem in danes velja za izkoreninjeno.

Seveda vemo tudi za gripo. Španska gripa, ki je izbruhnila ob koncu prve svetovne vojne, velja za bolezen, ki je v najkrajšem času pomorila največ ljudi. Po vsem svetu je zbolela približno tretjina prebivalstva, v enem letu epidemije je umrlo 50 milijonov ljudi, po nekaterih podatkih celo 75 milijonov.

image
Igor Napast Izraz vakcinacija izhaja iz latinske besede vacca, kar pomeni krava. Prva cepiva proti črnim kozam so namreč izdelali na osnovi za ljudi nenevarnega virusa govejih koz.

Še ne tako davno so po svetu množično morile tudi bolezni, na katere komaj kdaj pomislimo. Denimo gobavost ali lepra, ki je ena od najstarejših bolezni, s katerimi se sooča človeštvo. Dokazi o obstoju te bolezni segajo v šesto stoletje pred našim štetjem, poznali pa so jo tako na Kitajskem kot v Egiptu in Indiji. Omenjena je tudi v Bibliji.

Bolezen so začeli učinkovito zdraviti v poznih 30. letih 20. stoletja, a v nekaterih državah še razsaja, bolniki, ki jih gobavost iznakazi, so še vedno stigmatizirani in izključeni iz družbe.

Plesen, ki pobija bakterije

Tudi tuberkuloza, pri nas so jo imenovali jetika ali sušica, se je pojavila že pred tisočletji. Opisi bolezni so znani že od Hipokrata naprej, šele sredi 19. stoletja pa so odkrili, da gre za nalezljivo bolezen. Leta 1882 je nemški zdravnik Robert Koch prvi odkril njenega povzročitelja, ki so ga najprej poimenovali Kochov bacil. Danes bolezen zdravijo z antibiotiki, vendar v zadnjem času postaja vse večji problem neobčutljivost bacila tuberkuloze za kombinacijo antibiotikov. Do leta 2005 je bilo v Sloveniji cepljenje proti tuberkulozi obvezno za vse novorojenčke, potem pa je bilo zaradi nizkega števila tuberkuloznih bolnikov ukinjeno.

Smrtonosne otroške bolezni

Visok davek so terjale tudi otroške bolezni. Ena najbolj zastrašujočih je bila še globoko v 20. stoletju otroška paraliza ali poliomielitis. Leta 1910 je strmo naraslo število primerov okužb v večjem delu sveta in epidemije so postale pogoste, zlasti v mestih in v toplih obdobjih leta. Bolezen, ki jo povzročajo trije tipi poliovirusov, se prenaša s človeka na človeka po fekalno-oralni poti. Dostikrat se je končala s smrtjo tako otrok kot odraslih, preživeli pa so pogosto ostali hromi. Prav te ohromitve so strokovnjake spodbudile, da so začeli iskati učinkovito cepivo.

Nevarna je bila tudi davica, bolezen, ki jo povzroča bakterija. Začne se z vnetjem zgornjih dihalnih poti in napreduje do poškodb mielinske ovojnice v osrednjem in perifernem živčevju, kar vodi v izgubo nadzora nad gibanjem in zaznavanjem. Danes jo zdravijo z antibiotiki, predvsem pa preprečujejo s cepljenjem. V Sloveniji so s cepljenjem proti davici začeli že pred drugo svetovno vojno, leta 1937. Danes cepijo v obliki kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa b in otroški paralizi.

V Sloveniji so bile dolga leta najpogostejša nalezljiva bolezen ošpice, ki jih povzroča virus. Ošpice niso nedolžna otroška bolezen, v zadnjih 150 letih so povzročile okoli 200 milijonov smrti po vsem svetu, še prej so zdesetkale prvotno prebivalstvo Amerike. Po uvedbi cepljenja so v Sloveniji praktično izginile, vendar se po letu 2010 spet pojavljajo, tudi zaradi neodgovornega ravnanja nekaterih, ki zavračajo cepljenje.

Najpomembnejši dosežek v zgodovini medicine

Številni znanstveniki imajo prav cepljenje za največji dosežek medicine v celotni zgodovini. Po nekaterih domnevah naj bi prve oblike cepljenja razvili v Indiji in na Kitajskem že pred 16. stoletjem, prvi dokumentirani dokazi pa so iz 17. stoletja, ko so v omenjenih deželah za cepljenje uporabljali uprašene kraste bolnikov s črnimi kozami. V 18. stoletju je ideja o cepljenju proti črnim kozam prek Turčije prišla v Anglijo, vendar zaradi možnega nastanka bolezni pri pomanjkljivi inaktivaciji virusa ni zaživela. Leta 1796 pa jo je v prakso uspešno uvedel angleški zdravnik Edward Jenner. Za cepljenje je uporabil soroden, a za ljudi nenevaren virus, ki povzroča goveje koze (iz latinske beseda vacca, kar pomeni krava, prihaja tudi izraz vakcinacija). Do leta 1800 se je cepljenje kot učinkovita metoda za preprečevanje črnih koz razširilo po vsej Angliji in v drugih evropskih državah, uvedeno pa je bilo tudi v ZDA. S sistematičnim cepljenem po vsem svetu so uspeli preprečiti okoli dva milijona smrti letno in dve stoletji po odkritju cepiva povsem izkoreniniti črne koze po vsem svetu. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1980 črne koze proglasila za izkoreninjeno bolezen.

image
Wikipedia Zadnja epidemija črnih koz v Evropi je bila leta 1972 na Kosovu.
image
Wikipedia Kuga je bila strah in trepet srednjeveške Evrope.

Po cepivu proti črnim kozam so bila pomemben mejnik dognanja Louisa Pasteurja, ki je leta 1885 razvil cepivo proti steklini. V 90. letih 19. stoletja je nemški znanstvenik Emil von Behring odkril osnove za cepivo proti davici in tetanusu in za to prejel prvo Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino. Cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju in tuberkulozi so postala širše dostopna v 20. letih 20. stoletja.

Leta 1937 so izdelali cepivo proti gripi in rumeni mrzlici. Leta 1949 je Endersu, Wellerju in Robbinsu prvič uspelo vzgojiti viruse na tkivnih kulturah opičjih in človeških celic, kar je bil temelj za učinkovito zaščito proti virusnim boleznim. Tako je Jonas Edward Salk leta 1954 odkril inaktivirano, Albert Sabin pa leta 1957 živo cepivo proti otroški paralizi. Zatem so odkrili še cepiva proti ošpicam (leta 1960), rdečkam (1962), mumpsu (1966), novo cepivo proti steklini, vzgojeno na humanih diploidnih celicah (1967), noricam (1973) in hepatitisu B (1976). Ob koncu 60. in v začetku 70. let so odkrili cepiva proti različnim meningokokom, hemofilusu influence​ tipa b ter v 80. letih še polisaharidno cepivo proti tifusu. Odkritje nemškega virologa Haralda zur Hausna, da raka materničnega vratu povzročajo virusi, pa je omogočilo razvoj cepiva proti humanim virusom papiloma.

Naključno prelomno odkritje

Drugo prelomno odkritje v zgodovini medicine predstavljajo penicilin in kasnejši antibiotiki.

Penicilin je škotski profesor Alexander Fleming leta 1928 odkril po naključju. Po vrnitvi z dopusta je v svojem laboratoriju v londonski bolnišnici St. Mary opazil nekaj nenadnega v gojiščih bakterij stafilokokov, ki jih je raziskoval. V bližini enega od gojišč, kjer so se razrasli trosi plesni, ki so jih sicer preučevali v drugem laboratoriju nadstropje nižje, bakterij ni bilo. Fleming je sklepal, da je vzrok za to prav plesen, in začel preučevati nenavadni pojav. Ugotovil je, da rast bakterij zavira plesen Penicillium notatum oziroma nekaj v njej. To učinkovino je poimenoval penicilin.

Poročilo o svojem odkritju je objavil pol leta pozneje, maja 1929, vendar v znanstveni skupnosti posebnega odziva ni bilo. Trajalo je še skoraj deset let, preden sta avstralski patolog Howard Florey in nemški kemik Ernst Chain na oxfordski univerzi - spet bolj ali manj po naključju - naletela na Flemingova poročila. Iz plesni sta naredila zdravilo, ki sta ga maja 1940 vbrizgala mišim, ki sta jih predtem okužila s smrtnimi dozami bakterij. Štiri miši, ki so dobile zdravilo, so kmalu ozdravele, medtem ko so ostale poginile. Florey in Chain sta takoj vedela, da sta odkrila nekaj, kar zna uspešno pobijati bakterije v živem organizmu. Februarja 1941 so penicilin prvič preizkusili na človeku. Nekemu policistu, ki je zaradi hude okužbe že umiral, so vbrizgali penicilin. Terapija mu je pomagala, vendar takrat še niso znali dovolj hitro izdelati zdravila v ustreznih količinah, da bi mu lahko vbrizgavali vedno nove odmerke, zato je po nekaj tednih umrl.

Najboljši penicilin vsebuje plesniva melona iz Illinoisa

Angleži so se med drugo svetovno vojno povezali z nekaterimi ameriškimi farmacevtskimi družbami in skupaj razvili metodo, s katero so lahko izdelovali antibiotik v velikih količinah. V ZDA so leta 1942 s penicilinom kot prvo uspešno pozdravili Anne Miller, ki je že skoraj izgubila boj z bakterijsko okužbo. Po injekcijah penicilina se ji je zdravje dobesedno čez noč izboljšalo, nato pa je živela še do visoke starosti.

Leta 1943 so ugotovili, da plesniva melona iz Illinoisa vsebuje najboljši in najkakovostnejši penicilin. To odkritje je skupaj z rezultati raziskav fermentacije koruzne vodice omogočilo, da so v ZDA spomladi 1944, pred invazijo na Normandijo, lahko proizvedli 2,3 milijona odmerkov penicilina. Po drugi svetovni vojni je Avstralija postala prva država, ki je dala penicilin na razpolago tudi civilnem prebivalstvu.

Lažen občutek varnosti

Kasneje so drugi znanstveniki odkrili še več učinkovin z antibakterijskimi učinki, kar je ljudi navdalo z občutkom, da bakterijske okužbe niso več smrtno nevarne. Toda že Fleming je kmalu po začetku uporabe penicilina opozoril, da lahko nepravilna raba dolgoročno izniči njegovo učinkovitost. Če antibiotikov ne uporabljamo ustrezno, postanejo bakterije sčasoma proti njim odporne, kar pomeni, da zdravilo ne deluje več. In prav to se že dogaja.

Tudi rak ne pomeni več smrti
Rak v večini primerov ni več smrtna bolezen, postaja vedno bolj ozdravljiva ali vsaj dobro zazdravljiva kronična bolezen. Praktično na vseh področjih onkologije se je v zadnjih dvajsetih letih zgodil izjemen napredek. Nekatere oblike raka, pri katerih so bolniki dolgo časa imeli izjemno slabe možnosti za ozdravitev, je onkologom uspelo spraviti v družbo najbolje ozdravljivih rakov. Pri kronični mieloični levkemiji denimo so zdravniki z novimi zdravili dosegli, da je bolezen povsem primerljiva z okužbo z virusom HIV, saj lahko z zdravili število levkemičnih celic nemalokrat vzdržujejo pod zaznavno mejo.

Zaradi vse večje odpornosti bi lahko danes z lahkoto ozdravljive bolezni spet postale smrtonosne. Če svet ne bo dosegel dogovora in ukrepal za rešitev vprašanja naraščajoče odpornosti proti antibiotikom, bo po letu 2050 vsako leto umrlo deset milijonov ljudi, svari poročilo, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov po naročilu britanske vlade. Strokovnjaki poudarjajo, da je treba sprejeti ukrepe za boj proti pojavu tako imenovanih superbakterij, saj bi sicer lahko različne okužbe postale odporne proti obstoječim zdravilom, kar bi pomenilo, da bi že majhne poškodbe ali običajne bolezni postale smrtonosne. Na odpornost bakterij opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija, ki meni, da bi se s tem lahko vrnili v čas, preden je svet poznal antibiotike in ko je na milijone ljudi umrlo zaradi različnih pandemij.

Anketa

Kaj menite o ukrepu, ki dovoljuje upokojencem nakupe izključno med 8. in 10. uro?

Sudoku