Britanski strokovnjak v Sloveniji: Glavna težava je, da medicinska oskrba in zdravniška nega nista dovolj cenjeni

Kristina Božič, 30.6.2019
Tjaša Barbo

Tom Keighley, britanski raziskovalec in mednarodni tehnični strokovnjak za zdravstveno nego, je bil gost letošnjega kongresa zdravstvene in babiške nege, ki ga organizira zbornica zdravstvene in babiške nege - združenje medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Ob robu kongresa je poudaril velikanski pomen izobrazbe ter kako lahko le demokratičnost upravljanja, iskrenost in zaupanje v resnico rešijo EU.

Področje medicinske oskrbe in ureditve zdravstvene nege v zahodni in vzhodni Evropi raziskujete že več kot štiri desetletja. Videli ste situacijo pred padcem železne zavese, pred vstopom vzhodnoevropskih in balkanskih držav v EU. Danes so v Romuniji bolnice brez zdravnikov in medicinskega osebja, ker so delavci migrirali na Zahod, kjer so plače višje. Je bil dosežen napredek ali gre razvoj tudi v napačno smer?

"Mislim, da ne gremo v napačno smer. A pomembna sta percepcija in občutek, ki ju imajo ljudje. Vzhodnoevropske države, od Baltika do Balkana, so zame osrednja Evropa. Njihov pristop k izobraževanju je bil drugačen; utemeljen na nemškem modelu, ko so oblasti sprejele odločitev, za katere poklice zadostuje izobrazba na ravni gimnazijske mature. Tudi v Sloveniji so se postavile nizke zahteve. Posledično je v večini držav srednje Evrope izobraževanje medicinskega osebja temeljilo na srednješolskem modelu. Ljudje so vstopali v rutinsko opravljanje poklica s komaj 18, 19 leti. Globalno obstaja od 70-ih let 20. stoletja dalje vse širše strinjanje, da je pogoj za kvalitetno opravljanje del medicinske oskrbe in zdravstvene nege dvanajst let splošne izobrazbe in nato specializirano izobraževanje. To zagotovi ne le primerne intelektualne okvire, ampak prispeva k temu, da so ljudje emocionalno in fizično dovolj zreli. V Sloveniji ste še vedno na poti k temu cilju: da bo izobraževanje medicinskih skrbstvenih delavk in delavcev izpolnjevalo in dosegalo te zahteve. V Evropi, bolj ko gremo na Zahod, bolj jasen in nedvoumen je sistem izobraževanja, ki temelji na univerzitetni diplomi za medicinske delavce in zagotavlja primeren nadzor nad poklicem. Regulator ne deluje kot predstavnik medicinskih delavk in delavcev, ampak zastopa in skrbi za interese javnosti in pacientk ter pacientov. Tak sistem tudi predpostavlja skupino medicinskih delavk in delavcev, ki so pedagogi in lahko izobražujejo prihodnje generacije. Neprimerno je, da se kot pedagogi za medicinske skrbstvene delavke in delavce uporabljajo zdravniki, ki jim zmanjka ur dela v kliniki. Tu ne gre za hitre rešitve čez noč. Sploh pa ni dovolj, da oblasti le prevedejo evropske smernice in direktive."

Medicinske sestre v Sloveniji se spominjajo razvoja stroke in sistema izobraževanja po drugi svetovni vojni, ko so imele občutek, da lahko aktivno sodelujejo, izboljšujejo sistem. Zdaj opozarjajo, da se je to, da so slišane, spremenilo. Vi pišete, da je težava v tem, da se je v EU prednost dalo mobilnosti, ne pa kvaliteti medicinske oskrbe in varnosti pacientov.

"Ta izkušnja slovenskih medicinskih delavcev in delavk me žalosti. Natančnega odgovora ne poznam, a paradoks, ki izhaja iz dokumentov in direktiv EU, ki so želeli reformirati področje medicinske oskrbe, je, da niso oblikovani s ciljem koristiti poklicu ali pacientom. Namen dokumentov EU je uresničiti enega od ciljev EU: svobodo gibanja delavcev in delavk.

Medicinske delavke in delavci v EU pa so poskušali uporabiti te dokumente, da bi vanje vključili in prek njih dosegli tudi svoje cilje - izboljšali izobraževanje ter povečali varnost in kakovost oskrbe. To je klasična dilema pri oblikovanju političnih dokumentov. Ko se sprejema dokument, mu slediš, četudi ta ne uresničuje tvojega cilja, saj poskušaš prek njega vseeno uresničevati tudi lastne cilje. Glavna težava, ki jo vidim v osrednji Evropi, je, da medicinska oskrba in zdravniška nega v družbah na splošno nista dovolj cenjeni."

image
Tjaša Barbo

Je v zahodnoevropskih državah situacija boljša?

"Da. Zaradi različnih razlogov. Izzivi v srednji Evropi so feminiziranost poklica in posledično nižje družbeno spoštovanje. Družbe v tej regiji so v mnogih pogledih še vedno precej patriarhalne. Ta odnos vidimo tudi v poimenovanjih in besedah, ki so tipične za srednjeevropsko regijo. Predvidevajo delavko, ki skrbi za medicinsko nego in zdravstveno oskrbo - medicinska sestra. Moški delavci so zanimivo, medicinski tehniki. Na Zahodu poimenovanje ne predvideva, da gre za pomočnike. To je samostojen poklic, delavke in delavci nosijo odgovornost za svoje presoje, odločitve in ravnanja. V srednji Evropi so medicinske sestre še vedno odvisne od zdravnikov, ki jim morajo dovoliti, da nekaj naredijo. V nekaterih državah nekdanje Jugoslavije medicinski delavci in delavke ne smejo ukrepati niti v trenutkih, ko pride v bolnici do srčnega zastoja pacienta, ampak morajo počakati na navodila zdravnika. Naloga medicinskih delavk in delavcev v zdravstveni negi je, da se odzovejo na potrebe pacientov. Za to jih je treba izobraževati in usposabljati. Včasih govorimo o areni klinike - o prostoru, kjer se zagotovi oskrba pacienta. Če v tem prostoru neproporcionalno velik del zasede zgolj en poklic, se s tem omejijo drugi poklici. To je pomembno tudi za odločevalce."

Kaj to pomeni konkretno?

"Lahko vam dam primer. V zahodni Evropi medicinsko osebje predpiše določena zdravila, razvilo se je tudi izobraževanje in usposabljanje, da lahko medicinsko osebje samostojno oskrbi nekatere kronične bolnike. Sam že vse življenje boleham za astmo. A nisem zaradi astme videl zdravnika že vsaj 30 let. Vsako leto imam pregled pri specializiranem medicinskem delavcu za astmo. Če oceni, da moram zamenjati zdravilo, mi napiše nov recept. Obstaja visoko družbeno spoštovanje in hvaležnost, ljudje cenijo delo medicinskih delavcev in delavk. S tem se ne zmanjša spoštovanje zdravnic in zdravnikov. Doseže se ravno obratno - zdravnicam se omogoči več časa, da razvijajo svojo klinično strokovnost. Zato je deloma nelogično, zakaj tudi zdravniki ne želijo in si ne prizadevajo, da bi se poklic medicinskih delavk in delavcev razvil v smeri večje samostojnosti in neodvisnosti. Zakaj si lastijo vse naloge in želijo imeti nadzor in oblast nad njihovim delom? Tudi državi je v interesu, da se naloge, ki se lahko, prenesejo na medicinske sestre in se poveča njihova neodvisnost. S tem se lahko maksimizirajo sposobnosti vseh in optimizirajo možnosti sistema."

Zdi se, da živimo v dobi nezaupanja. Strah je, da bi tak prenos nalog pomenil le dodatno obremenitev že tako preobremenjenih in nižje plačanih delavcev s ciljem nižanja stroškov. Kako ste spremljali to preobrazbo ciljev in vrednot sistema?

"Zagotovo lahko razloge iščemo v ideji, da sta se razvoj - in zgodovina - končala, ker ni bilo več zunanjega sovražnika ali tekmeca. Filozof Roger Scruton trdi, da kohezija, ki ustvarja skupnost, izgine, če ni zunanje grožnje. Hkrati v postmodernizmu besede nimajo več pravega pomena. Danes rečem, ta miza je črna, vi rečete, da je siva. Namesto da bi našla soglasje, obvelja, da imava prav oba. Izgubili smo občutek, da je nekaj res. Nedvomno se krepi nezaupanje v politike, ki si prilaščajo vse več nadzora in želijo vse bolj nadzirati službe in agencije javnega sektorja. Trdijo, da imajo demokratičen mandat in da so bili izvoljeni, da ukrepajo."

Politiki se morajo zavedati, da so, kjer so, da izpolnijo voljo ljudi

Na račun avtonomije in strokovnosti?

"Da. EU se tega zaveda. V številnih dokumentih in analizah EU lahko najdemo poglavja in opozorila o demokratičnem primanjkljaju. Tudi v novembrski EU-analizi Slovenije je na več mestih omenjen demokratični deficit. To pomeni, da voditelji - višji uradniki ali politiki - sprejemajo odločitve, na katere tisti, ki se jih odločitve neposredno tičejo, ne morejo vplivati in pri njihovem sprejemanju ne morejo sodelovati. Ko se to zgodi, pride do sesutja zaupanja."

Kaj to pomeni za medicinske delavce in delavke v praksi?

"V delovnih okoljih to pomeni, da ljudje, s katerimi delaš, nadrejeni in vodstvo institucije svojega delovnega mesta niso zasedli zaradi svojega dela in strokovnosti, ampak zaradi politične lojalnosti. Nezaupanje v politike in sistem korenini tudi v tem, da je vodstvo zdravstvenih institucij manj zavezano delavkam in delavcem ali skupnemu cilju zagotavljanja zdravstvene oskrbe, kot je zavezano političnemu razredu. V Veliki Britaniji direktor zdravstvene organizacije, ki povezuje nekaj bolnišnic in druge zdravstvene ustanove, vsakih šest tednov dobi politične smernice, kaj morajo biti glavne prioritete in zahteve. Odgovoren je za ustanove in delavke ter delavce tam, prav tako za paciente, a nekdo v vladi reče, da mora ne glede na to, kaj so počeli do zdaj, narediti to in to. Ker je mesto direktorja odvisno od politične podpore, se bo podredil in zahteval od zaposlenih, da izpolnijo nove smernice. Nekdo, ki dela v ambulanti, bo videl le, da se na dva meseca spreminjajo navodila. Kmalu bo dobil občutek, da je le igrača, orodje v rokah drugih - ljudi, ki ne delijo zavezanosti in predanosti, da je prva naloga, da se poskrbi za paciente in da si ob tistem, ki je bolan. Če vodstvo zdravstvenih ustanov ne deli vrednot delavk in delavcev, bodo ti odšli. Ni važno, kako zelo sposobni, zavezani poklicu in usposobljeni so. Na koncu bodo postali tako odtujeni, da jim bo lažje, če bodo delali v trgovini."

EU pa je omogočila, da delavci lažje odidejo, četudi ostanejo v poklicu v drugi državi. To še pospeši razgradnjo soodločanja in poveča demokratični primanjkljaj dela ustanov. Kako se s tem spopasti?

"Ne vem. A nisem slišal, da bi se s tem lahko spopadli drugače, kot da se osredotočimo na zagotavljanje storitev in na opravljanje dela ob sodelovanju vseh deležnikov. To je jezik, ki bi ga uporabila EU."

Da. A v praksi ne deluje sam po sebi.

"In soočeni smo s krizo demokracije, ki se kaže tako na ravni držav - tudi v Veliki Britaniji - kot na ravni institucij. V zdravstvu dobi to še dodatno razsežnost. Omenili ste situacijo v Romuniji. Situacija tam nam pokaže dve pomembni reči: da so vlade zelo hitro pripravljene podpisati dokumente in se zavezati, da jih bodo uresničile, nato pa zahteve ignorirajo.

Na drugi strani vidimo, da je Italija sprejela ogromno medicinskega osebja iz Romunije. Vemo, da izobraženost in usposobljenost teh delavk in delavcev ne izpolnjujeta zahtev EU po usposobljenosti v sektorju medicinske oskrbe. A Italija se je odločila to spregledati. Z registracijo v Italiji, kjer delajo po celi severni Italiji, pa tamkajšnje priznanje njihove usposobljenosti za medicinsko osebje v oskrbi pomeni, da se to prizna tudi drugod po EU.

V Veliki Britaniji je drugače in večino pristojni organi zavrnejo, saj ugotovijo, da medicinski delavci in delavke ne izpolnjujejo strokovnih zahtev. Zato mnogi, morda z več kot 20 leti izkušenj končajo kot oskrbovalci v domovih za starejše, kjer opravljajo preproste, nemedicinske naloge. Vse skupaj je perverzno. Razlog pa je v tem, da obstaja pomanjkanje spoštovanja resnice. Kajti to spoštovanje resnice omogoči zaupanje, da je to, kar rečejo v drugih državah članicah EU, res. EU je utemeljena na zaupanju. Če želim delati v Sloveniji, bodo tukajšnje nadzorne institucije kontaktirale nadzorne institucije v Veliki Britaniji in jih vprašale, ali vedo zame, ali izpolnjujem zahteve poklica in ali obstajajo razlogi, zakaj ne bi opravljal dela v zdravstveni oskrbi? Vse, kar bo britanski regulator dejal, je, da z mojim položajem ni težav. S tem bo nastopila obveza, da me slovenski regulator registrira in delal bom lahko kot medicinski delavec.

image
Tjaša Barbo

Če se zaupanje v sistem zlorablja, bodo nekatere države iz sistema slej ko prej izstopile. Velika Britanija je že rekla, da se tega ne gre - skupaj z nekaterimi drugimi članicami EU nasprotuje in izpodbija obvezo priznanja poklicnih kvalifikacij iz srednjeevropskih držav. Tudi iz Slovenije. Stopnja in obseg klinične prakse v izobraževalnem procesu ne izpolnjujeta zahtev direktiv EU. Gre za samopotrjevanje, ki je dekoracija: slovenska vlada morda v Bruslju trdi, da izpolnjuje zahteve iz direktive EU - a to le zato, ker je preveč sramotno, da bi morala priznali, da ne izpolnjuje zavez in standardov. Nič ni preprosto, če ljudje niso iskreni in niso pripravljeni stati za resnico. Od tod nespoštovanje in prezir do politikov. Vemo, da jim ni mar za resnico."

Prizadevali ste si za izboljšanje ureditve medicinske nege na ravni EU. Mnogi poudarjajo pomen lobiranja, na povezanost sektorskih združenj. A to je logika uresničevanja partikularnih interesov in ne skrbi za vse, ki zaznamuje delo medicinskega osebja. Sami pravite, da manjkata družbeno spoštovanje in podpora širše civilne družbe - ni sistem v resnici nasprotje načel vašega poklica?

"To je zanimiv pomislek. Sredi 60-ih let 20. stoletja si je v Bruslju skupina medicinskih delavk in delavcev prizadevala za skupno pripoznavo usposobljenosti. Skrbelo jih je - kot strokovnjake svojega področja - za varnost, varnost pacientov. Leta 1977, ko je začela veljati prva direktiva, je bila ureditev, kot rečeno, del svobode gibanja. Ni jim uspelo doseči, kar so želeli. Evropska logika je bila, delajmo na tej podlagi in si prizadevajmo za največje skupno dobro, z zaupanjem v odgovorno ravnanje na nižjih ravneh. Evropska komisija se ukvarja z medicinskimi delavkami in delavci zgolj zato, ker nas je sedem milijonov - smo največja skupina delavcev. To je delavsko vprašanje. Ne vprašanje zdravstvene oskrbe, zdravstva, kakovosti ali varnosti pacientov."

In zato tudi zgolj vprašanje nižanja stroškov dela?

"Evropske komisije cena ne zanima, saj se cene oblikujejo na ravni držav, plačujejo pa jih znotraj nacionalnih sistemov. Tudi zato imamo širom EU tak fantastičen sektorski razpon plač. EU ne zanimajo posamezni poklici ali njihova strokovnost. Zanima jih le, kako ustvariti relativno izobraženo, mobilno delovno silo. Šele v zadnjem času so začeli zbirati tudi podatke o spolnem razmerju znotraj posameznih poklicev. Pa je bila to v nekaterih državah pomembna tema že pred 20, 30 leti."

Če vodstvo zdravstvenih ustanov ne deli vrednot delavk in delavcev, bodo ti odšli

Vi pa verjamete, da so to evropska vprašanja?

"Ne. Osebno mislim, da je to razlog, da imamo toliko težav v EU. Brexit in situacija v Italiji, Franciji, v Nemčiji - vse to kaže, da se v članicah EU krepi debata, kaj pomeni biti del EU. Nekatere članice, ki v EU niso dolgo, so ogorčene nad izgubo tega, kar dojemajo kot svobodo in neodvisnost. Da, Madžarska to tudi zlorablja, a debata, kaj naj bo EU, je tu. Pred nami. Denimo nam, ki nismo nikoli živeli pod rimskim pravom, je nerazumljivo, zakaj bi moralo biti vse v rokah posameznega voditelja. Morda ima to lahko določene prednosti, a ima tudi velike slabosti. Politiki se morajo zavedati, da so, kjer so, da izpolnijo voljo ljudi. Ljudem ne morejo vsiljevati reči. Prav tako pomembno je razumeti, kaj pomeni voditeljstvo. Da znaš predstaviti, a da tudi sam uresničuješ vrednote in vizijo, za katere želiš, da jih skupnost sprejme. Ter da omogočiš, da se vsi premaknemo v to smer. To je voditeljstvo. Voditeljstvo ni, da avtoritarno poveš, kaj hočeš, da se zgodi. Niti se voditeljstvo ne gradi skozi stavbe ali spomenike. Niti skozi medijsko podobo, kot to počno sodobni politiki."

Anketa

Podpirate uporabo pirotehnike?

Sudoku