Domača knjižnica je pomembnejša od izobrazbe
Izšla je raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji v letu 2019, znana je tudi slovenska knjiga leta 2019
Pred petimi leti je bilo v Sloveniji ljudi, ki so prebrali vsaj eno knjigo v zadnjem letu (ki ni bila vezana na delo ali študij), 58 odstotkov, letos pa samo še 51 odstotkov. Med bralci se je najbolj znižal delež tistih, ki so v zadnjem letu prebrali več kot deset knjig. Pred petimi leti je bilo takih 18 odstotkov, letos pa samo še 13 odstotkov. Bere 79 odstotkov žensk in 57 odstotkov moških, vendar se je v primerjavi z letom 2014 v knjižnicah zmanjšalo povpraševanje po tako imenovanem ženskem lažjem branju.
Letos so v knjižnicah najbolj priljubljene kriminalke in detektivke. Večina pride do knjig v knjižnicah, seveda, vendar tudi tukaj nazadujemo: število izposojenih knjižnih naslovov je upadlo v štirih letih s 25 milijonov na 22,5. Še ena korelacija med knjižnicami in branjem: 17 odstotkov obiskovalcev knjižnic ne bere knjig.
- 79 odstotkov žensk in 57 odstotkov moških v Sloveniji bere.
- 47 odstotkov jih kupuje knjige, elektronske knjige pa samo 4 odstotki.
- 22 milijonov knjig letno si izposodimo, 5 milijonov jih kupimo (vključno s knjižnicami).
Po velikosti domačih knjižnic je Slovenija med 31 razvitimi državami na 25. mestu. Največ knjig imajo doma Estonci, na drugem mestu so Norvežani.
Mednarodna raziskava je pokazala, da domača knjižnica vpliva na uspešnost in izobrazbo otrok, in da je pri tem celo pomembnejša kot izobrazba staršev in lastna izobrazba. Odrasli s srednjo izobrazbo, ki so se rodili v družinah z vsaj srednje veliko knjižnico, so bralno in matematično enako pismeni kot odrasli z univerzitetno izobrazbo, ki so odrasli v družinah z majhnimi knjižnicami.
Domače knjižnice nastanejo tako, da knjige kupimo. Knjige kupuje 47 odstotkov anketirancev. Dvanajst odstotkov jih je v zadnjem letu kupilo več kot šest knjig, vsak dvajseti pa več kot deset knjig. Med kupljenimi knjigami je največ leposlovja za odrasle, sledijo knjige za otroke in mladino. Kupovanje elektronskih knjig je redek pojav, le štirje odstotki so kupili vsaj eno elektronsko knjigo.
Najlepše knjige
V soboto je Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri GZS podelila nagrade za najboljše oblikovane knjige v različnih kategorijah.
Absolutna zmagovalka je knjiga Alan Hranitej: Vzporedni svetovi/Parallel Worlds, 2006-2019 (oblikovalka: Teja Ideja, založilo Umetniško društvo Ronson). Likovno bogata in vrhunsko izvedena prezentacija z avtorjevim slogom ni le skladna, temveč ga enakovredno dopolnjuje, je zapisala žirija. Naštejmo vsaj še nagrajenke med leposlovnimi deli. Med proznim leposlovjem je žirija izbrala knjigi Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan (oblikovanje: Jurij Kocuvan, Studio 300, založba Goga). Med knjigami poezije jo je najbolj prepričala pesniška zbirka Anje Golob: Da ne da ne bo več prišla da ne bo … (oblikovanje: Urška Hočevar, izdano v samozaložbi).
Najboljše oblikovana knjiga za otroke je Tristo zajcev Anje Štefan (oblikovalka Sanja Janša, Mladinska knjiga). Najboljše oblikovana leposlovna knjižna zbirka je zbirka Kondor (oblikovalka Jasna Andrić, Mladinska knjiga).
To je majhen del podatkov, ki jih bralec najde v knjigi Knjiga in bralci VI (Bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2018), pod katero so podpisani Patricia Rupar, Andrej Blatnik, Miha Kovač in Samo Rugelj. Izšla je pri založbi Umco, trije avtorji pa so jo predstavili tudi na Slovenskem knjižnem sejmu. Blatnik je avtor poglavja Knjiga, bralci in slovenska kulturna politika, izsledke raziskave pa strne tako: "Postajamo družba brez branja knjig, tisti pa, ki jih še berejo, vse več berejo brezplačno in vse več berejo v angleščini. In tudi ti berejo vse manj." Kovač je poskrbel za primerjavo z lansko norveško raziskavo bralnih navad ter založniških in knjižničnih statistik. Na koncu se zapiše: "Vprašanje, ki glede na spremenjeno kulturno klimo v Sloveniji ni retorično, zatorej je, ali kot družba bralne navade sploh želimo ohraniti kot vrednoto." Samo Rugelj se resno loti krilatice "knjiga je čevelj" (po legendi jo je izrekel neki šef na neki založbi, ki je bila drzna znanilka sprememb, domnevno pa je hotel povedati, da se v kapitalizmu njen presežni status pač meri samo še s prodajo). Ampak po svoje si lahko samo želimo, da bi bila knjiga kot čevelj, ugotovalja Rugelj, ker prodajo v Sloveniji letno deset milijonov parov čevljev in pet milijonov knjig (z učbeniki vred).
Knjiga leta
Na zadnji sejma so razglasili tudi knjigo leta. Žirija je izbrala pet nominirancev, zadnjo besedo pa so imeli obiskovalci sejma. Ti so največ glasovalnih lističev namenili knjigi Vinjete straholjubca avtorice Eve Mahkovic in ilustratorke Eve Mlinar. V utemeljitvi piše, da so Vinjete straholjubca "intimna in provokativna manifestacija prepleta lucidnih idej dveh avtoric".
"Piska Eva Mahkovic čudovite besedne zveze osebnih refleksij črpa iz neskončnega besednjaka, ilustratorka Eva Mlinar prepoznavne simbole mnogih kultur virtuozno kolažira v navdihujoče pokrajine njunega fantastičnega, med angele in demone razpetega sveta, polnega skrivnostnih krajev, nenavadnih bitij, nepričakovanih doživetij in nedoumljivih situacij."
Priznanje za spletni knjižni projekt je prejel portal Lahkonočnice.
Na knjižnem sejmu se jih je prodalo precej in bilo je zelo živahno, seveda pa ostaja ta prodajni sejem tudi sejem nastopov, pogovorov in srečevanj. Pred zaključkom so podelili še nekaj nagrad.
O založbi in stojnici VigeVageKnjige
Žirija, ki je po sejmu iskala najlepše oblikovane knjige (Matija Medved, Neli Kodrič Filipić in Maja Gspan), je ob utemeljitvi odločitve za knjigo Anje Golob zapisala: "Žirija je v samozaložbi izdano knjigo opazila na razstavnemu prostoru založbe VigeVageKnjige. Tej po mnenju komisije uspeva nekaj redkega: pokazati, da jim je mar za vsako knjigo in vsakega potencialnega bralca njihove knjige. Z očarljivim osebnim pristopom obiskovalca iz sejemskega vrveža kar potegne v ozko oazo z izrazitim logotipom založbe, ki prevzema vlogo navideznih odprtih vrat. /.../ Pristen odnos do knjig na stojnici se kaže v vsakem detajlu, čisto poseben pa je način zaščite knjige z lično papirnato vrečko ali ovojnim papirjem, ki odstopa od siceršnjega hermetičnega zavijanja v plastiko. /.../ VigeVageKnjige je primer majhnega založniškega kolektiva, ki dokazuje, da so knjige še vedno kraljice duha, ne le trga."
December na vrtu prinaša počitek, k delu vabijo rastlinjaki
Vsem, ki ste konec poletja na vrt pravočasno posejali zadnji posevek, gredice darežljivo ponujajo kodrolistno zelje in brstični ohrovt, tudi rukolo. Če imate na vrtu por, ga še pred snegom s koreninami vred spravite v kletne zaboje, napolnjene z mivko.
Tudi motovilec, endivijo in radič lahko v teh dneh pobiramo z vrta. V lončke lahko sejemo azijsko zelenjavo - ko bodo listi veliki okrog osem centimetrov, jih lahko že režemo in sproti uživamo v solati ali blanširano. Semenom azijske zelenjave lahko primešamo semena rdeče pese in zelene solate. Tudi rukolo in krešo lahko vso zimo sejemo v lončke, zabojčke ali korita in jih postavimo na okensko polico v stanovanju ali v zaščiten prostor, denimo rastlinjak, liste pa režemo, ko zrastejo pet ali več centimetrov.
Manj znan od drugih korenovk je črni koren (Scorzonera hispanica), ki za razliko od številnih drugih korenovk zlahka prezimi v zemlji. Čas za njegovo setev je v maju, takrat ga posejemo v rahla in odcedna tla, saj slabo prenaša stoječo vlago. V zemlji tvori dolge tanke korene, ki jih uporabljamo olupljene. Lahko jih uživamo sveže v solatah ali kuhane. Mlade in mehke liste dodajamo solatam. Pravo hranilno vrednost ima mlečni sok iz korena. Ko izkopavamo črni koren, uporabljamo vile, da korena ne bi pretrgali in da iz njega ne izteče sok. Črni koren je odlična hrana za sladkorne bolnike, ker vsebuje inulin.
Tunel - z mislijo na sneg
V zavetju rastlinjaka do januarja ali februarja brez težav prezimijo vse vrste radičev. V njem uspevajo tudi zimska solata, motovilec, blitva in špinača. Kaj pa pod tunelom? "Ko na domačem vrtu postavljate tunele iz jeklenih lokov in agrokoprene, pomislite predvsem na to, da jih lahko prekrije veliko snega, ki bo zdrsnil ob lokih in se bo tam nekaj časa zadržal. Greda pod lokom je lahko dvignjena za nekaj centimetrov nad preostalimi tlemi v vrtu ter posuta s kompostom in prekrita z zastirko. Če je zastirka previsoka, se lahko v gredi naselijo miši ali tja prihajajo voluharji. Še zlasti se omenjeni škodljivci radi pritihotapijo pod tunel, kjer raste zimski radič," opozarja uni. dipl. inž. agronomije in permakuturna učiteljica Simona Trčak Zdolšek. "Zato se za takšen tip tunelov odločite predvsem tam, kjer boste gojili zelenjavo za sprotno pobiranje, denimo zimsko solato tipa rezivka, ki ima izoblikovano že rozeto ali glave. Če pa ste solato sadili v različnih intervalih, da bi si tako zagotovili sveže vrtnine, si lahko s celimi slamnatimi balami ogradite grede in čeznje poveznete loke ter pokrijete s kopreno, da bo greda še toplejša."
Pregled ozimnice
Shrambe in kleti ob toplejših dneh redno zračite, da preženete zatohlost. Obvezno vsak teden preglejte, ali so spravljeni plodovi še zdravi, nagnite ali poškodovane pa nemudoma izločite. Prav tako preverite, ali je pesek, v katerem so spravljeni korenje, zelena in rdeča pesa, dovolj vlažen, da se zelenjava ne bi izsušila.
Mozirski gaj - park cvetja
• Do 5. januarja vsak dan od 16. do 21. ure: 4. BOŽIČNA BAJKA SLOVENIJE. Sprehodite se med 1,5 milijona božičnimi lučkami, ki bodo krasile park.
Arboretum Volčji Potok
• Od 6. decembra do 5. januarja: PRAZNIČNI ARBORETUM bo krasilo na tisoče lučk, ki bodo pregnale zimski mrak in razžarele srce. Od 6. decembra dalje bo ob petkih in sobotah park odprt vse do 19. ure. Od 20. decembra do 5. januarja pa bodo vrata parka odprta do 19. ure vsak dan, z izjemo božičnega (24. 12.) in silvestrskega (31. 12.) večera.
Čiščenje v sadovnjaku
Listje, ki je pod sadnim drevjem, pograbite in odstranite, ker lahko v njem prezimijo povzročitelji bolezni. Prav tako potrgajte okuženo listje in sadne mumije, ki so ostale na drevesih. Na golih drevesih najlažje opazimo, katere veje so poškodovane in zlomljene. Poleg tega drevesa pozimi počivajo, v njih se ne pretaka veliko sokov, zato je zdaj ustrezen čas za odstranjevanje zlomljenih vej, rane pa je treba skrbno zamazati s cepilno smolo ali voskom. Kadar zapade težek in vlažen južni sneg, sadno drevje in okrasne rastline previdno otresite z leseno lato ali dolgo palico, lahko tudi z ročajem metle, da pod težo snega veje ne bi popokale. Sneg otresajte od roba krošenj proti notranjosti. Za lom pod obtežitvijo so bolj občutljive veje, ki rastejo kvišku pod preveč ostrim kotom.
Občutljive rastline
Na vrtu je treba preveriti, kako je z rastlinami, ki so občutljive za zimo. Poglejte, ali je zaščita, ki ste jo pripravili iz listja, jute ali smrekovih vej, še na svojem mestu. Okrasne grmovnice, posajene v posode, bodo na zavetni legi zlahka vzdržale tudi več stopinj pod ničlo, vendar je kljub vsemu priporočljivo, da posode ovijete z juto in mehurčasto folijo, tako bodo korenine manj izpostavljene temperaturnim razlikam.
Zaščita pred divjadjo in mrazom
Dokler zemlja ni zmrznjena, lahko presajate sadno in drugo drevje ter grmovnice. Ker mlado drevje pozimi radi obglodajo zajci in srne, je rastline pametno zaščititi pred divjadjo. Najzanesljivejša je fizična preprečitev dostopa z ograjo. Zaradi visoke cene je gradnja ograje smiselna zgolj pri velikih sadjarskih nasadih, ki jih je z mrežo treba zaščititi tudi pred pticami. Posamezna sadna drevesa pa najpogosteje ščitimo z gosto kovinsko ali plastificirano mrežo. Mlada drevesa lahko pred srnami in zajci zaščitite tudi tako, da jih ovijete z vrtnarsko kopreno, juto ali na gosto zabijete količke okrog debla, da bodo onemogočili dostop divjadi, drevesu pa pustili možnost za normalno rast in razvoj.
Pozimi, ko ogrevamo domove, se relativna zračna vlažnost v prostorih močno zmanjša. Zrak je suh, kar čutimo tudi na lastni koži, navsezadnje prav pozimi porabimo za obraz, roke in telo največ vlažilnih krem. Podobno tudi rastline v kurilnem obdobju potrebujejo več vlage, vendar to ne pomeni, da jih je takrat treba bolj zalivati, prav nasprotno - zalivanja naj bo pozimi manj kot sicer. Pravilo, ki se ga je smiselno držati, je, da naj se takrat, ko zalivamo, prst temeljito prepoji z vodo, čez približno deset minut vodo iz podstavka odlijemo in ponovno zalivamo šele, ko se prst v lončku skoraj povsem posuši. Pretirano zalivanje brez možnosti, da bi se zemlja vmes posušila, bi lahko povzročilo gnitje korenin.
Vlago, ki jo rastlinski listi potrebujejo zaradi suhega zraka pozimi, dovajajmo s pršenjem. Voda v pršilu naj bo segreta na sobno temperaturo, pršimo pa dopoldan. Nekaterim lončnicam (fikusom, palmam) bo prijalo vsakodnevno pršenje, druge (tropske kakteje) bodo zadovoljne, če jih enkrat mesečno poprhamo, nekaj pa je tudi takšnih, ki pršenja po listih ne prenesejo (vijolice, gloksinije, streptokarpi), a kljub vsemu potrebujejo več vlage. Zanje je priporočljivo, da jih z okrasnim lončkom vred ali pa zgolj v sadilnem lončku postavimo na velik podstavek, v katerega smo nasuli kamne in nalili vodo. Voda naj bo le toliko visoko, da zgornja površina kamnov ostane suha, ker korenine rastlin ne smejo stati v vodi. Tako bo okrog rastlin nastala vlažna mikroklima, ki bo prijala njihovim listom.
Pregled posodovk
Posodovke, ki ste jih zagotovo že spravili v svetel in hladen prostor, vsakih 14 dni temeljito preglejte. Bolne in napadene rastline nemudoma izločite iz preostale zelene družbe in jih poškropite z ustreznim pripravkom. Prav tako sproti pobirajte odpadle liste. Zalivanje posodovk naj bo zelo skopo, enkrat do največ dvakrat mesečno, pred zalivanjem pa s prstom preverite, ali je zemlja v posodi še vlažna.
Oskrba lončnic
Pozimi, ko ogrevamo prostore, se zrak hitro osuši, kar lahko povzroči suhost sluznice, draženje oči in suho kožo. Večina ljudi se pri normalni sobni temperaturi najbolje počuti, če znaša relativna zračna vlažnost od 30 do 60 odstotkov. Žal pa vrednost pozimi marsikje pade pod 30 odstotkov. Lončnice, zlasti tiste, ki veljajo za velike porabnice vode, lahko zvišajo stopnjo relativne zračne vlage v prostoru tudi za 15 odstotkov. Med najučinkovitejše "zelene vlažilce" spadajo razne vrste praproti, kot je denimo luskasta praprot (Nephrolepis exaltata), pa navadna sobna lipa (Sparmannia africana), papirjevec (Cyperus papyrus), bambusi in živkasta kosmuljka (Chlorophytum comosum). Rastline v stanovanju bodo pozimi potrebovale pogostejšo oskrbo: tiste, ki sedaj ne cvetijo, postavite v hladnejši prostor, s temperaturo med 12 in 18 stopinjami Celzija, in jih manj zalivajte, da bodo imele obdobje počitka. Cvetoče lončnice, kot so orhideje, božične zvezde, božični kaktus, ciklame, vijolice, pa naj vam služijo kot okras na vidnem mestu. Redno jih zalivajte, zlasti če so v ogrevanem prostoru, po potrebi jih rahlo dognojite in sproti odstranjujte odmrle cvetove. Znano je, da lončnice pripomorejo k temu, da je v stanovanju manj prahu, saj se ta nabira na njihovih listih, zato je te treba večkrat obrisati, vsaj enkrat mesečno z vlažno krpo iz bombaža ali mikrovlaken, da očistimo pore. Vijolice in druge rastline, ki imajo kosmate liste, pa odprašimo s čopičem.
(INTERVJU) Vlado Novak: Ego, pojdi zdaj malo spančkat
Pred slovesno podelitvijo berta je bil v Slovenski kinoteki v Ljubljani predvajan film Kavarna Astoria. Če bi si lahko sami izbrali film, v katerem ste igrali, bi bila vaša izbira ...
"Izbral bi film Mokuš, posnet pred dvajsetimi leti. Zato, ker uradno še ni bil predvajan in me strašno zanima, kakšen je. Posnet po romanu Ki jo je megla prinesla Ferija Lainščka, v režiji Andreja Mlakarja. Videl sem nekaj fragmentov, nekaj fotografij ... Pravim, da bi bil to lahko en lep večer s tem filmom. Po skoraj desetletnem zamiku je bil prikazan v ljubljanskem Kino- dvoru, izšel pa uradno ni nikoli; menda zaradi nekih sporov, kaj pa vem.
Ali pa film Striptih režiserja Filipa Robarja Dorina - ker je bil redkokdaj predvajan. Eno glavnih vlog v njem igra naš prezgodaj umrli kolega Milan Štefe. Enega od teh dveh filmov bi dal na spored, ne tistih, ki so bili že neštetokrat prikazani in jih lahko najdeš na vseh televizijskih kanalih. Dobro, predvajali so Kavarno Astoria, enega mojih najbolj zgodnjih filmov. In zdaj sediva na vrtu prav te kavarne. Kakšen globlji pomen? Ne, nič takega. To je eden redkih vrtov z dopoldanskim soncem v centru Maribora."
Baje se igralec nikoli ne upokoji. Zdaj prihajate v krimiseriji Jezero, v Vojnovićevem celovečercu Nekoč so bili ljudje, pa še v eni kriminalni nadaljevanki V imenu ljudstva ... Še kaj?
"No, kmalu bomo videli film Vsi proti vsem režiserja Andreja Košaka, politično dramo, triler. Igram župana Franto, ta je osrednji lik, okoli katerega se vse vrti. In okrog teme, ki jo vsi poznamo - to so županske volitve."
Pred dnevi so na Liffu premierno predstavili dva dela teveserije Jezero. Ste bili tam, ste preverjali, kako diha občinstvo?
"Ne, nisem bil na premieri, ker sem bil prejšnji mesec zaradi snemanja nadaljevanke desetkrat v Ljubljani. Bom pa Jezero seveda pogledal v decembru na televiziji."
Televizijske serije so v zadnjih letih doživele revolucijo, postale so medij za kompleksnejše zgodbe. Jih gledate?
"Zdaj spet gledam staro serijo Seinfeld, haha. Zabavno povedno, odlični igralci. Gledal pa sem seveda Sence nad Balkanom, prihaja že drugi sklop, tam imam manjšo vlogo. Sem dr. Anton Korošec, slovenski politik, predsednik Slovenske ljudske stranke, odličen politični taktik v predvojni Jugoslaviji. Pretežno je deloval v Beogradu, bil v nemilosti, poslan v eksil, se vrnil v Stojadinovićevo vlado in ..."
Stop! Da ne zajadrava v zgodovinske vode. Ste prebrali vse o dr. Korošcu?
"Veliko."
Že nekaj časa je hit skandinavski noir, požirali smo kriminalne serije s severa.
"Gledal sem jih bolj v odlomkih, mogoče zato, ker sem bil okupiran z drugimi stvarmi in ni bilo pravega časa. Ker ko je čas, takrat najraje pogledam, kateri filmi se vrtijo v tistem tednu na televiziji, in izbiram med njimi."
Jezero je isti žanr, presajen v slovensko okolje, in vi ste patolog Cvilak. Menda ste šli v UKC Maribor, na oddelek za patologijo, po znanje.
"Ljubeznivo sta me sprejela dr. Milan Krajnc in dr. Kristina Gornik Kramberger in sem jima zelo hvaležen, da sta me dobrohotno popeljala v svoje delo in mi nadvse temeljito razložila, kaj v scenariju, povezano s patologijo, ne štima. Kot patolog Cvilak sem bil seznanjen s tem, kako in kje začeti pregledovati truplo, pa da ne začnem pri prstih na nogah, ampak pri glavi ..."
Menda vam je bilo ponujeno, da v živo spremljate obdukcijo.
"Res je. Ampak sem se jima prijazno zahvalil. Da tega pa ne bi."
Je vaša pogosta praksa, da verodostojnost neke vloge, s katero ste zasedeni, podkrepite na ta način? Ste šli v mariborske zapore za vlogo paznika Alberta v Zvenenju v glavi, za župana Franto v župansko pisarno?
"Ma ne, pobereš pač glavne karakteristike tega lika, kot si ga sam predstavljaš. Pri Albertu je bil izpostavljen pendrek v roki, s katerim sem marsikaj počel, in ko me je kolega Šugman v vlogi arestanta Kebra, legende med zaporniki, zabrisal v steno, se je začela revolucija ... Majhna vloga, a res pravi cuker.
Župansko sliko s pripadajočimi volitvami, volilnimi prevarami, razkrojem moralnih vrednot, izjavami in tako dalje pa najdeš vsakodnevno tako na televiziji kot na posnetkih na youtubu. Zlahka si narediš sliko.
Oblast je hudič. Ko pride človek do oblasti, pogostoma zbudi v njem tudi vse najslabše. Večinoma ti oblastniki mislijo, da se 'regirunga', vodenje česarkoli, začne z njimi. 'Pred nami ni bilo nič in mi smo tisti, ki jih je treba brezpogojno upoštevati.' Na vseh nivojih se rojevajo taki oblastniki."
Se mi je zdelo, ja, da ne govorite več samo o županih.
"Naj gre za občine, državo, firme, javne ustanove, ja, tudi teater. Teater ni izjema. Mogoče je bilo to najlažje zaznati tudi letos na Borštnikovem srečanju v zvezi z dogodki v Slovenskem mladinskem gledališču. Kot da bi človek ne smel izraziti svojega mnenja, ki je drugačno od mnenja vodilnih. Stanislavski pravi, da moraš ljubiti gledališče, umetnost v sebi, ne pa sebe v gledališču oziroma v umetnosti."
Gledališkega reformatorja Stanislavskega radi citirate.
"Za večino nas, teatrskih ljudi, je pač njegov 'sistem', ki je izšel v šestih knjigah, brevir, ki bi ga moral igralec vsake toliko časa spet vzeti v roke, pa četudi je že vse prebral o tem, kako se dela vloga. No, in nujno je vzeti v roke vsaj četrto knjigo, kjer piše o etiki v gledališču."
Televizijska forma je bolj množičen medij kot film. Vam je to pomembno?
"V bistvu bi rad, da bi bil igrani program zastopan v enaki meri tako na televiziji kot tudi na filmu. Včasih je bil na televiziji vsak prvi ponedeljek v mesecu rezerviran za izvirno slovensko dramo. Še imamo danes to? Nimamo. Včasih je bilo vsaj dvakrat več denarja za film, kot ga je danes. No, zdaj se obeta, da bi ga bilo sukcesivno vsako leto več, in upam, da ga res bo. Pa seveda upam, da se bo našel denar tudi za film Mokuš, ne nazadnje tudi zato, ker je bilo vanj vloženega veliko denarja, a ga ljudje sploh niso videli. Kar pomeni proč vržen denar."
Se spomnite medenih časov za film?
"Seveda. Po projekciji Kavarne Astoria smo se na sprejemu pogovarjali, kako bogat je ta film. Koliko statistov je bilo, koliko eksterierjev, posegov v prostor ... Takšne lokacije požrejo veliko denarja - potrebuješ varovanje, preusmeriti je treba promet, zapreti ulice ... Pa tudi številni drugi filmi, v katerih sem igral, so imeli visok budžet, denimo Umetni raj iz leta 1990 ali pa deset let prej film Nasvidenje v naslednji vojni, ki je bil moj prvi film ..."
Kako je s temi snemanji zdaj? Lažje, ker ste v penziji in je časa več?
"Če bi živel v Ljubljani, bi lahko rekel: Ja, zdaj mi je neskončno lažje. A mislim, da ni slovenskega igralca, ki bi tolikokrat prevozil razdaljo med Mariborom in Ljubljano, kot sem jo jaz. Ker se pač vse snema tam. Hvala bogu, da sem še živ in tukaj; predvsem na stari sloveniki sem se nekajkrat znašel v situacijah, ko je šlo res za las. Zdaj pa je naporno, ker je avtocesta vse manj avtocesta. Zmeraj se nekaj dela na njej, zmeraj so zastoji, obvozi, nepregledne kolone tovornjakov. Zato težim režiserju, naj me ne naročajo zjutraj ob sedmih ali osmih, ker bi bilo treba vstati ob pol petih, da sem pravočasno v Ljubljani. Rečem: Prosim, imejte razumevanje za moja leta, kmalu bom star 68 let in tudi moji refleksi niso refleksi mladeniča ... Čeprav izgledam kot starejši mladenič, kenede?"
Igralec mora biti malo samovšečen, pravijo.
"Seveda, vsaj do neke mere. Če pa je preveč, ga lahko to pripelje v neke narcisoidne psihopatologije. Je pa zmeraj lepo slišati, ko kakšen igralec reče, da nima več problema s svojim egom ... Ja, za igralca ali igralko je izjemno osvobajajoče, če se razide s svojim egom, da ne govorim, kako osvobajajoče je to za cel ansambel, za cel teater."
Zdaj tolče iz vas sarkazem, a ne?
"Ma kaki, saj premorem tudi dobro mero samoironije. Tudi sam bi lahko napisal Zgodovino moje neumnosti (ker monodramo s tem naslovom smo že imeli - to je bil pred štiridesetimi leti avtorski projekt Željka Vukmirice). Neumnosti in občasnega egocentrizma, ki ga je na srečo vse manj. Marsikaj bi danes naredil drugače, drugače bi odreagiral. Večkrat bi pogladil svojega 'egeca' in mu rekel: "Ne ljudi za... Pojdi zdaj malo spančkat ..."
Zabavat? Zajebavat?
"Napišite: zajebavat."
Že veste, da je nacionalna televizija odkupila scenarije za šestdelno kriminalistično serijo po kriminalkah Mariborčana Avgusta Demšarja? Da se naslednje leto začne snemanje "primerov inšpektorja Vrenka"?
"Ja, mi je že eden od režiserjev to omenil. Ampak to je vse, kar vem. Da se dogaja v Mariboru ... odlično!"
Opiranje filmov in serij na sočasno literaturo - vam je všeč?
"Ja, saj cel svet tako dela in nastajajo krasne stvari, tudi največji blockbusterji. Posebno težo pa imajo zame izvirni scenariji, ki so poglavje zase. Izvirni scenariji se najdejo tudi pri nas, in da morajo študentje filmske režije na AGRFT posneti film po izvirnem, svojem scenariju, je hvalevredno. Oboje se mi zdi zanimivo: scenarij po sočasni literaturi in izvirni scenarij, s tem da osebno bolj stavim na zadnjega."
Če bi pri nas snemali veliko filmov in bi dobil igralec na mizo tri scenarije - zdaj pa se naj odloči ...
"Mmmmm ... ne znam si predstavljati. Tega nikoli ni bilo in najbrž ne bo, o tem lahko igralec le sladko sanja."
Berete zdaj kak scenarij, ki bo dočakal uprizoritev?"
"Ja, nekaj jih je, a se ne ve, ali se bo našel denar za snemanje. Imam pa v branju scenarij, ki mi ga je poslal Vinci Vogue Anžlovar, in vse kaže, da film Babica gre na jug dobiva nadaljevanje - Dedek gre na jug. Z Borisom Cavazzo naj bi igrala glavni moški vlogi, snemanje pa naj bi se začelo sredi naslednjega leta. Po vsej nekdanji Jugoslaviji bomo snemali, največ pa menda v Makedoniji. Upam, da se ne bo kaj zalomilo."
Vedno se imate česa veseliti.
"Če ni tu, je pa tam. Če ni doma, je pa na tujem."
Spet malo jedko?
"Veselim se tudi kakšne vloge v gledališču in vem, da bo prišla."
Tu ali tam?
"Tudi tu. Ker je krasno, ko umetniški vodja reče, da je treba upoštevati tudi prejšnje generacije. Kako nasprotno izjavi, da so bile te arogantne in mladih niso sprejemale ... Kaj, smo mi mlade davili ali kaj!?"
Klišejsko vprašanje: je lažje odigrati lik, ki ti je po duši blizu, s katerim si nekako uglašen, ali tistega, ki ga moraš skonstruirati?
"Pred mnogimi leti me je poklical režiser Miran Zupanič. 'Imam krasno vlogo zate v filmu Barabe! Pošljem scenarij.' In potem se pokaže, da je to vloga Balerine, lastnika nočnega lokala v mariborskem predmestju. Ampak Balerina je transvestit. Moja prva reakcija je bila: 'Lepo te prosim! Vse drugo, tega pa ne.' A me je prepričeval - ne s honorarjem, ker v slovenskem prostoru te lahko le malokdo prepriča s honorarjem - in prepričal. Da mora vsak igralec kdaj sprejeti vlogo, ki mu nikakor ni blizu. Naredil sem to in super je bilo. Krasne obleke sem nosil in - mmmm! - bujno lasuljo. Fajn smo se zabavali."
Pogosto ste v vlogi očeta.
"Ja, leta so tu. Ljubimec nisem bil nikoli, ne v filmu ne na odru. Aja, v Benečanki pa sem bil res ljubimec. No, tudi v tej gledališki vlogi sem nosil lepo, valovito lasuljo, imel renesančni kostum in rapir za pasom. So rekli, da moja pojava ni prav nič motila. Bilo je pred kakimi desetimi kilogrami. S tem se je začela in končala moja kariera ljubimca."
Tajkun Andrej Majer iz Reke ljubezni ali odpuščeni delavec Maks Bigec - v čem je razlika, ko načrtujete lik?
"Pri Maksu Bigcu in tudi pri Pišti Gajašu je bila točka identifikacije z likom pravzaprav kar za sosednjo mizo. Sam sem proletarski otrok, Tezenčan, tamovec, odraščal sem v delavski sredini in Stražunskem gozdu. In spremljal, kako je družba v novem redu doživela salto mortale, pa hkrati salto morale in etike. Spremljal tudi od blizu. Moj brat je preko noči postal tehnološki višek in vem, kako se ta šok odrazi na človeku in njegovem zdravju. Če obstaja božja pravičnost, potem upam, da bo čim več ljudi, ki so botrovali tem tragedijam, na svoji koži doživelo, kaj pomeni, ko te oropajo človeškega dostojanstva, in kaj pomeni živeti z občutkom odvečnosti."
Če zdaj vprašam tu na ulici - vsak bo rekel, da ste specialist za malega človeka, ne tajkuna. A igralec mora biti verjeten v vsakem od sto likov, ki jih igra.
"Seveda. Ljudje se pač najlažje enačijo s temo, ki je njim blizu. Lažje z Maksom Bigcem kot s Strindbergovim Očetom. Slednji bo manj ljudi spravil v jok. Ampak če jim postaviš usodo človeka zelo od blizu, se odzovejo.
Ko berem kakšno pesem in jo hočem potem interpretirati, me mora najprej pretresti in šele potem nastopita analiza pesmi in odstop od identifikacije. Tako je v gradnji vsake vloge. Če pa moraš brskati po sebi in iskati pro, contra in druge stične točke, ozadja in na ta način priti do nekega očiščenja - to je pa malo težje. Delati na vlogi je kar komplicirano, tako v teatru kot na filmu."
Advokat Karol Gatnik v Karpovem Umetnem raju (1990) - to je bila vaša prva glavna filmska vloga. Se spomnite, kako ste doživljali kamero?
"Spomnim, spomnim. Seveda sem že dva meseca pred začetkom snemanja spal s scenarijem pod blazino. Noč in dan sem preživljal s tem tekstom in moja pričakovanja so bila velika. Nenad Prokić zapiše nekje v Metastabilnem graalu, kako lahko minus v realizaciji in plus v hrepenenju človeškega srca rodita občutek žalosti."
To se vam je zgodilo? Velika pričakovanja in potem ...
"Minus v realizaciji. Če gledam na to s časovnega odmika tridesetih let, vem, da bi vlogo Gatnika gradil drugače. Mislil bi pa tudi na druge stvari. Tu pa tam bi se želel malo relaksirati, ampak takrat se nisem znal. Prekinil sem snemanje za 14 dni, ker sem preprosto zbolel, padel v neko črno luknjo. Bil sem tesnoben in nisem mogel spati. Ko sem se vrnil na snemanje, sem imel skoraj deset kil manj. Danes bi od scenarista, od režiserja - bolj zavedajoč se svojih pravic - zahteval, da mi kaj več povesta o vlogi. Pa zahteval bi, da mi ni treba že ob pol šestih v masko, če se ve, da do poldneva ne bom nič posnel."
Ekonomičnost časa ni nikogar skrbela.
"Nikogar. In to je nekaj groznega. Hodil sem po tistem Grožnjanu in producentu, ki se je vozil v belem beemveju iz svojega razkošnega apartmaja v hotelu Piran malo pogledat k nam ('No, kako ste kaj, umetniki?'), ni niti približno padlo na pamet, da bi nabavil vsaj kakšno brako prikolico, da bi se igralec lahko zalezel v njo in mogoče podremal kakšno uro. Ja, umetnost se začne pri infrastrukturi. Moliere je rekel, da se živi od dobre župe in lepe besede. V tem zaporedju."
V nekem intervjuju ste rekli, da se vam je kamera v začetku zdela kot grizli, ki lahko zdaj zdaj šavsne.
"Soigralec iz Umetnega raja Jurgen Morche, ki je videl mojo stisko - sijajen človek, veliko sva se družila -, mi je govoril: 'Kamera je tvoja prijateljica.' Še danes mi kamera pravi: 'Glej, Vlado, delaj, kar hočeš, samo ne mi lagat. Ker tega ne maram. Ne glumit. In pazi na detajl. Ker ljubim detajl. Veliko pove o človeku.'"
Ne pogrešate dinamike med publiko in seboj, ki se dogaja v gledališču?
"Ne, ker vem, da gre za drugi žanr. Ampak saj imam publiko, publika stoji za kamero in glavni v njej je režiser. In ko ta stric na koncu kadra reče 'Stop!', po navadi zinem: 'Boljši ne bom!' Potem je malo heca in seveda ponavljamo, včasih tudi večkrat."
Med sodobno gledališko in filmsko igro ni več velike razlike?
"Seveda ne. Dobro, če si v velikem prostoru, kjer imaš 800 gledalcev, moraš svoj aparat nastaviti drugače kot pri filmu. Z leti izkušenj dobiš občutek, neko notranjo uro, ki ti pravi: 'Tako napravi.' Moraš si predstavljati, kako bo vse videti na filmu, ko si pred kamero. Moraš misliti na bližino. Bolj kot v gledališču je pomemben detajl. Gledališče ima več možnosti za neko velikopoteznost. No, tudi v filmih gledam igralce, ki igrajo popolnoma gledališko in so fenomenalni. Gledam te starce, ki se in jih nič ne šparajo ..."
Jack Nicholson, Anthony Hopkins ... Mislite te letnike?
"Nicholson je tipičen primer tega, tudi Plummer, Caine, Eastwood ... Omenjam pač igralce, ki jih največ vidimo, se razume, enako dobre najdeš v Rusiji, Nemčiji, Italiji, v bivši Jugi ... Sprašujem se, zakaj v teatru ni starcev."
V našem teatru, ne tujem.
"Slovenija je znana po tem. 'Jernej, ti si delal, oddelal.' Pa četudi Jernej reče: 'Moje roke so zdrave, moje mišice so močne, pamet je na pravem mestu, dajte mi plug ...' Ne. Prav je imela Katja Perat, slovenska pesnica, ki je rekla: 'V tej državi si po določeni starosti za vse prestar.' Razen če si politik. V gledališču ne bi smelo biti tako. V gledališču potrebuješ štiri generacije, če hočeš biti narodno gledališče; dve sta mogoče dovolj za lutkovno. Mogoče. In če je Berlin tisti, ki narekuje gledališke trende, kot slišimo, malo poglejmo tudi v berlinsko gledališko zgodovino; videli bomo, da je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja gledališki velikan Bernhard Minetti pri svojih devetdesetih letih igral v Brechtovem delu Arturo Ui. Seveda ne več naslovne vloge, ki je bila včasih njegova paradna. Toliko, da ga niso prinesli na oder - in vsul se je huronski aplavz. To pa je kulturna zavest. Lahko se ustavimo tudi na Dunaju, v Burgtheatru, in boste videli, da je med 72 igralci devet starih od 75 do 85 let. Veste, naša publika bi reagirala enako kot tista v Berlinu, z njo ni nič narobe, v penzijo bi morali dati tiste, ki si izmišljajo butaste zujfe - v smislu 'za vse enako in konec'. A kaj, ko ne hodijo v gledališče!"
Radi pogledate "svoje" stare filme? Ker je vsak tudi dokument o igralcu.
"Ko so mi rekli, da bodo na podelitvi berta predvajali Kavarno Astoria, sem si rekel: 'Fajn. Da vidim, kje sem pred 30 leti delal felerje. Potem pa gledam film in ne bom rekel, da sem bil docela zadovoljen, ampak preveč lomil ga pa tudi nisem. Postavil sem lik, ob katerem lahko rečeš: 'No, takega gosposkega kelnarja pa poznamo.' Denimo iz starega hotela Orel, ki ga več ni. Vseh svojih filmov pa seveda ne morem pogledati, ker jih preprosto nimam. Nekaj malega je na cedejih in kakšen na ključku."
Mlada nagrada Bert nosi ime po slovenskem filmskem in gledališkem igralcu Bertu Sotlarju. Podeljuje jo Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre. Kipci, ki jih prejmejo nagrajenci, so avtorsko delo akademskega kiparja in režiserja Mihe Knifica. Nagrado Bert so doslej prejeli naslednji nepogrešljivi obrazi slovenskega filma: Miha Baloh, Ivanka Mežan, Radko Polič, Milena Zupančič, Boris Juh, Iva Zupančič, Boris Cavazza, Špela Rozin in letos Vlado Novak.
Filmski zapis je večen. To obremeni?
"Normalno. Včasih res rečeš, da boljši ne boš, včasih pa si moraš tudi izprositi kakšno ponovitev prizora, ker veš, da lahko bolje opraviš. Danes je pri snemanju filmov, še sploh pa nadaljevank, čas suho zlato. In to pritiska na igralca."
Ko prvič gledate "svoj" film - ste v stresu?
"Niti ne. Včasih med snemanjem prosim režiserja ali tajnico režije, da mi zavrti vsaj del tega, kar smo posneli. Ne moreš pa vedeti, kako bo videti film, ker na filmske nadgradnje - režijo, montažo, glasbo ... - nimaš vpliva. Malo sem že na trnih ob premieri, seveda, ampak nimam potnih dlani, prej je to veselo pričakovanje kot stres."
V vlogi igralca ste tako prepojeni s filmom, da ga najbrž ne morete gledati z očmi gledalca.
"Ne moreš ga gledati neobremenjeno, a če ga gledaš skupaj s publiko, dobiš takojšnji odziv, ali je tapravo."
Mala, srednja, glavna vloga - je zelo pomembno? Ego kdaj trpi?
"Z mirno vestjo lahko zagotovim, da nikoli ni trpel, niti v gledališču niti pri filmu. V tistih zadnjih letih, preden sem moral v penzijo, sem se moral vlog v gledališču celo otepati. Spomnim se, da sva se s tedanjim umetniškim direktorjem Diegom de Breo že prav kregala, ker nisem več zmogel vsega. 'Če že, daj mi malo vlogo! Daj mi cuker! Ne cele torte, samo cuker mi daj! Pa magari vlogo stenske ure, bom že naredil tik tak tako, da bo v redu.'"
Bralci bi zamerili, če bi ne rekla kaj o Pištiju Gajašu. Gotovo je zelo lepo, če ustvariš nekaj tako prepoznavnega, mogoče pa je tudi hudič nositi Pištija vedno s seboj.
"Kaj pa vem ... Meni ni šlo na živce, ko so me lovili za stotine selfijev. Tudi kak špricer sem zaradi Pištija dobil na mizo. Zanimivo pa se mi zdi, da vsi sprašujejo, kdaj bo drugi del Petelinjega zajtrka."
Ne vemo, ali bo. Je pa monodrama Pišti arestant, ki jo igrate.
"Ja, in decembra me čaka kar nekaj nastopov."
Mali, a v resnici velik mali človek z impulzivno toplino. Ga imamo zato radi?
"Gajaš je seveda preprost človek, mogoče je tudi kaj prečital v življenju, ni bedak. Bere časopise, ve, kaj se v svetu dogaja, zna tudi odpreti kako debato, tudi nemščino obvlada. Pa ne pusti se jebat. In brez rezerve sledi srčnosti, ki ga vodi skozi življenje. Ravno zaradi tega se je verjetno ljudem priljubil."
Kje je končala tabla Vulkanizerstvo Pišti Gajaš?
"Ne vem, kje je original, ampak kopija tiste table je zdaj v Šentjurju pri Celju, pri vulkanizerju Dejanu Muleju. Na svoji delavnici ima obešeno. Jutri grem k njemu, da gume menjava."
Z Gajašem je štajerska govorica enkrat sinonim za žlahtnost, ne za butasti lik, kot smo vajeni.
"Ljudje tam v osrednji Sloveniji - na Štajerskem redko - me sprašujejo: 'Ja, kje ste se pa vi naučili prekmursko?' Marsikoga popravim, da ne govorim prekmursko, ampak prleško, in razložim, kaj je Prekmurje, kaj Prlekija. 'Aja, tega pa nismo vedeli,' pravijo. Saj jih razumem; kako naj vejo, če pa marsikdo ni niti bil pri nas, v 'azijskem delu Slovenije', kot se je nekoč trnovo izrazil moj ljubljanski kolega."
Kako pa Gajaša arestanta razumejo na Primorskem, denimo?
"Težko. Sem igral tudi tam, pa so na koncu rekli ljudje: 'Ma je ljepo, zastuopli pej nismo prou duosti.' Na začetku predstave dam navodila: 'Čüjte me zaj ... Če ne bote kaj razmili, roke auf pa me pitajte.' Tu pa tam se ustavim sredi predstave in vprašam: 'Ste me razmili?' In rečejo, da ne. Potem pa razložim in predstava traja kakih 20 minut dlje. Luštno je."
Tako kot Pišta ne more biti noben drug igralec kot vi, tudi za Štefuca iz filma Tistega lepega dne velja, da ga ni brez Berta Sotlarja. Je že prav, da sta se našla.
"Predvsem sem vesel, da to priznanje nosi njegovo ime. Bert Sotlar je zaščitna znamka slovenskega filma, igralski velikan. Če bi se ta znašel v Hollywoodu ... Ali v Franciji ... O tem, ali bi lahko Gajaša odigral kdo drug, pa ne morem soditi. Če bi se snemalo drugje in v drugem dialektu, bi bila morda to paradna vloga drugega igralca. Kaj pa vem! Jaz sem z egom, kot sem že rekel, malo v razhodu. Kar je, da ponovim, osvobajajoče. Človek zadiha. In s tabo cel svet."
Nekoč so bili ljudje (2019), Slovenija, Avstralija in jutri ves svet (2017), igrani, Družinica (2017), igrani, Niko (2017), kratki igrani film, Stekle lisice (2017), celovečerni igrani film, Avtošola (2014), celovečerni igrani film, Šanghaj (2012), igrani, Stanje šoka (2011), celovečerni igrani film, Traktor, ljubezen in rock’n’roll (2011), celovečerni igrani film, Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine (2011), igrani, Hit poletja (2008), celovečerni igrani film, Vampir z Gorjancev (2008), celovečerni igrani TV-film, Nebo nad blokom (2008), kratki igrani film, Petelinji zajtrk (2007), celovečerni igrani film, Mokuš (2006), celovečerni igrani film, Odgrobadogroba (2005), celovečerni igrani film, Ljubljana je ljubljena (2005), celovečerni igrani film, Pesnikov portret z dvojnikom (2003), celovečerni igrani film, Kajmak in marmelada (2002), celovečerni igrani film, Zvenenje v glavi (2002), celovečerni igrani film, Poker (2001), celovečerni igrani film, Barabe! (2001), celovečerni igrani film, Junaki petega razreda (1996), TV-nadaljevanka, Okus krvi (1996), kratki igrani film, Triptih Agate Schwarzkobler (1996), celovečerni igrani TV-film, Striptih (1995), celovečerni igrani TV-film, Radio.doc (1995), celovečerni igrani TV-film, Ko zaprem oči (1993), celovečerni igrani film, Predsednik (1992), celovečerni igrani TV-film, Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo (1991), celovečerni igrani TV-film, Decembrski dež (1990), celovečerni igrani film, Umetni raj (1990), celovečerni igrani film, Kavarna Astoria (1989), celovečerni igrani film, Veter v mreži (1989), celovečerni igrani film, Nekdo drug (1989), celovečerni igrani film, Moj ata, socialistični kulak (1987), celovečerni igrani film, Ljubezni Blanke Kolak (1987), celovečerni igrani film, Dopust (1987), celovečerni igrani TV-film, Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983), celovečerni igrani film, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), celovečerni igrani film Nasvidenje v naslednji vojni (1980). Dokumentarec Križ in kladivo (2015).
Vir: Slovenski filmski center
Stanovanje po meri človeka: kvadratura naj se prilagodi našim potrebam in ne obratno
Ko smo mladi, hrepenimo po stanovanju, v katerem si bomo ustvarili svoj svet. Ne prevelikem, seveda. S prihodom otrok se želje in zahteve po bivalnem prostoru spreminjajo - sanje o hiški in vrtu prerastejo v sanje o hiši in parku. Tretje življenjsko udobje predstavlja nove izzive, predvsem pa v ospredje postavlja varen in nič kaj potraten dom. Kakšno stanovanje torej izbrati za določeno starostno obdobje, da bomo v njem udobno in zadovoljno bivali sami ali z drugimi? "Dom bi morali razumeti kot živ organizem, ki se skupaj z nami spreminja, raste, se razvija in ne nazadnje tudi krči," razmišlja Anja Patekar, arhitektka iz Maribora. In dodaja, da razmišljati o univerzalnem stanovanju ali hiši, ki bi nam enako ustrezala v različnih življenjskih obdobjih, ni smiselno. Po njenih besedah je primerna oblika doma vedno odvisna od starostne skupine in pripadajočega življenjskega stila njegovih uporabnikov. "Da bi našli ustrezen odgovor, se moramo najprej iskreno vprašati, katere so naše potrebe v dani situaciji in kaj posledično pričakujemo od fizične strukture doma. Bo naš vsakdanjik manj naporen v stanovanju na frekventni lokaciji in z lahko dostopnostjo do centralnih dejavnosti? Bodo popoldnevi prijetnejši, če izberemo hišo v naravi, daleč stran od mestnega vrveža? Bi lahko v večstanovanjski hiši sobivali s skupino ljudi z enakim življenjskim stilom in interesi ter si s tem olajšali finančne izdatke, hkrati pa si zagotovili prijetne sosede? Možnosti za izbiro najprimernejšega doma je ogromno, cilj pa je ustvariti takšnega, ki nam bo nudil želeno udobje in nas napolnil z energijo," opozori sogovornica.
Volumen pred kvadraturo
Kaj je torej primerno denimo za mlad par, ki si želi ustvariti svoje prvo gnezdo? Je lahko idealna tudi v stanovanje preurejena mansarda v hiši staršev? "Lahko je, lahko ni," razmišlja Patekarjeva. In nadaljuje: "Ko ocenjujemo stanovanje, so bolj kot sama velikost pomembne njegova funkcionalna zasnova, primerna orientacija in osvetljenost prostorov. Večje stanovanje v etaži z nesmiselno prostorsko razdelitvijo in neprimerno orientirano glede na stanovalčev življenjski slog je lahko za bivanje manj primerno kot ustrezno zasnovano mansardno stanovanje manjše kvadrature. Prej kot po kvadraturi se raje ozrimo po volumnu. Če razmišljamo o ureditvi stanovanja v mansardi, naj prostor ostane kar se da odprt in zračen, ne omejujte ga z nepotrebnimi predelnimi stenami in spuščenimi stropi. Pri reševanju prostorskih izzivov ne pozabimo na velikost in število okenskih odprtin, ki naj bodo na ustrezni višini. Poleg zadostne svetlobe je namreč za dobro počutje izrednega pomena tudi ustrezno vidno polje."
Vsake toliko dom potrebuje osvežitve. Kaj prenoviti, kaj spremeniti in kaj zavreči? Arhitektka Anja Patekar pravi, da lahko veliko dosežemo že z manjšimi spremembami, ki ne zahtevajo večjega finančnega vložka in ne terjajo preveč našega časa. “Zavese, blazine in ostali dekorativni dodatki se lahko menjajo vsakih nekaj sezon, kar nam omogoča hitro spremembo bivalnega okolja. S svežimi stenskimi opleski prostor ponovno zadiha,” pravi sogovornica. Opozori, da ne zanemarimo sobnih rastlin, ki poleg dekoracije ustvarjajo boljšo stanovanjsko mikroklimo. “Nasprotno s hitro nadomestljivimi dodatki pa težje zamenjamo vgradno in po meri narejeno pohištvo, talne in stenske obloge. Pri izbiri teh bodimo zato toliko bolj pozorni v začetku načrtovanja in se odločimo za takšno zasnovo, ki bo v prihodnje omogočala čim večjo skladnost z morebitnim razvojem doma,” pravi sogovornica.
Udobno bivalno okolje
Ko si dva ustvarita družino, za to potrebujeta več prostora. Koliko kvadratnih metrov bivalne površine bo primerne, da bo vsak imel dovolj prostora zase? Anja Patekar opozori, da je zgornja meja pri velikosti stanovanja ali hiše tam, kjer posameznik ali skupina oziroma družina postane suženj svojemu lastnemu domu bodisi v finančnem smislu bodisi v uporabniškem.
"Paziti torej moramo, da nam dom zagotavlja zadostno in prijetno bivanjsko površino, hkrati pa nam ne krade nepotrebne energije, časa in financ. Kvadratura naj se prilagodi našim potrebam in ne obratno," poudari sogovornica. In doda: "Pomembno je, da se pred nakupom ali gradnjo primernega doma posvetuje s strokovnjakom, ki bo znal prisluhniti in predvideti udobno bivalno okolje primerne velikosti."V Sloveniji se radi vežemo le na en dom
Starejši danes pogosto živijo v prevelikih stanovanjih, potratnih, z visokimi stroški, ki jih komaj zmorejo plačevati, a so nanja zelo navezani. "V Sloveniji se zelo radi vežemo le na en dom, na eno fizično strukturo, in velikokrat ne zaznamo, kdaj nam ljuba bivanjska površina začne predstavljati breme," opaža Patekarjeva. "Starejši generaciji je to še posebej težko sprejeti. Skandinavci, na primer, so glede tega manj obremenjeni. Upam, da se bomo v prihodnosti tudi pri nas otresli tega vzorca in nam bo izbira doma glede na življenjsko obdobje vsakič znova v izziv in veselje."
Slovenija je ena redkih držav, ki zelo močno izstopajo iz povprečja lastniških nepremičnin, poudari Mojca Žižek Mesarec iz Galea nepremičnin. “Navajeni smo zgraditi hišo, ji dodati nadstropje ali dve za otroke in njihove družine. V redkih primerih te ostanejo funkcionalno zasedene. Čustvena navezanost na te nepremičnine pa starejšim ljudem onemogoča kvalitetno bivanje.”
Nepremičninska posrednica opozori, da je tujina navajena najemov in generacijskih selitev v bolj primerna bivališča. “Res je, da je navada železna srajca, ampak je čas, da tudi pri nas nekaj spremenimo in se prilagodimo času in potrebam. Dobro je, da arhitekt kot glavni sogovornik z obilico znanja že v začetni fazi gradnje dolgoročno razmišlja in naročnika opozori ter mu ponudi rešitve tudi za kasneje, ko bodo otroci dom zapustili. Na primer objekt zastavi tako, da je z manjšim posegom mogoče del nepremičnine oblikovati kot samostojno enoto in jo je mogoče oddajati. Tako v kasnejšem obdobju nepremičnine ni treba zapustiti, pač pa del nje predstavlja vir dohodka in nam omogoča dodatno finančno varnost.” Vsekakor je po besedah sogovornice izrednega pomena, da je ima nepremičnina funkcionalno razporejenost in da je v osnovi že grajena na podlagi potreb ljudi, ki bodo v tej nepremičnini prebivali. “Nekoč so znali dobro in uporabno izkoristiti prostore oziroma na manjši kvadraturi pridobiti funkcionalno razporeditev. Danes pa je na žalost vse več novogradenj kvadraturno prevelikih in nefunkcionalnih, kar naj bi predstavljalo luksuz, a na srečo se pojavljajo tudi dobre prakse,” še sklene Mojca Žižek Mesarec.
Bivanjska enota za starejše naj bo, svetuje sogovornica, vsekakor raje manjša, bolj kompaktna. "Pomembna je lahka dostopnost do stanovanja, pritlične etaže so zato zelo primerne. Še bolj kot pri drugih starostnih skupinah ima pomembno vlogo orientacija prostorov, v takem stanovanju ne sme manjkati sončne svetlobe. Ker se starostniki zaradi težje mobilnosti večji del zadržujejo v enem prostoru, je pomembno, da ta ni orientiran zgolj na sever - videti, začutiti sončno svetlobo ima v omenjenem obdobju pomemben vpliv na dobro počutje. Starejši so radi povezani z okolico, zato je zaželen stik z zunanjim prostorom. Priskrbimo jim udoben počivalnik ob oknu ali stanovanje z balkonom, s katerega je mogoče opazovati in zaznati okoliški utrip."
Težko sledimo lastnemu slogu
Arhitektka ugotavlja, da se Slovenci pogosto ne znamo identificirati s prostorom, v katerem živimo. "Opažam, da kot širša družba ali posamezniki težko sledimo lastnemu slogu. Posegamo po kataloški ponudbi in poskušamo slediti poplavi smernic, kar velikokrat vodi v kakofonijo barv in stilov. V splošnem dajemo prevelik poudarek posameznim kosom pohištva in elektronike, ki bistveno ne pripomorejo k življenjskemu udobju. Vse preveč časa in sredstev denimo namenimo izbiri sedežnega pohištva in televizorja namesto premisleku o tem, kam bi ju sploh postavili in v kakšni relaciji bosta s preostalim prostorom. Vsekakor nam ni privzgojeno, da bi o prostoru razmišljali celostno in od začetka načrtovanja, čeprav bi bilo ravno to nujno potrebno. Idejna zasnova je tista, ki zahteva največ časa. V tej fazi je treba dobro razmisliti o razporeditvi prostorov v stanovanju ali hiši, izbiri primernih materialov, morebitnem pohištvu po meri ter razporeditvi in tipu svetil," razmišlja Anja Patekar. Na vprašanje, kaj sploh vzeti s seboj ob selitvi v drugo stanovanje, odgovori kratko in jedrnato: "Babičin stol in knjige!"
Andrej Velkavrh: Učiti se od medvedov
Danes si kot prometno pot predstavljamo nenehno hrumenje tovornjakov in avtomobilov, zraven še kakšno železnico, včasih je zadostovalo nekaj karavan na leto ali kraj, kjer so se zbirali ljudje iz okoliških naselij, da so izmenjevali dobrine, se spoznavali, zabavali, ženili, tudi stepli, če ni šlo po načrtih. Obnašali so se racionalno.
Tako kot medved najraje hodi (in pogosto iztreblja) po cesti - zakaj bi se brez potrebe spotikal po gošči ali med drevjem in tratil dragoceno energijo, saj medvedi dobro vedo, kako težko jo je dobiti, so tudi ljudje iskali najlažje prehode, za promet uporabljali naravne možnosti, kot so reke, morja, jezera ... Ko smo se "razvili", v času industrijske revolucije, je bilo nenadoma na voljo vse več in več energije. Stroji so nam olajšali gibanje, tovorjenje in delo. Premoga je bilo dovolj, neskončno, se je zdelo - kasneje ga je vse bolj nadomeščala nafta - in precej podobno je še zdaj. Če bi se naseljevali danes, mesta najbrž ne bi nastajala po kotlinah in dolinah, kjer je pogosto zrak onesnažen, kjer se pozimi zadržuje megla, višje pa sije sonce in je v temperaturnem obratu lahko tudi za deset stopinj topleje. In razgledi bi bili lepši in še kaj bi lahko našli. Tako pa zdaj plačujemo davek na takratno razmišljanje in ravnanje človeške družbe.
Res? Pravzaprav bi s takim razmišljanjem delali takratnim ljudem krivico. Sami smo si onesnažili življenjsko okolje! Naše nebrzdano trošenje energije nas je pripeljalo do sedanjega stanja. Ne razmišljamo več, kako kaj narediti s čim manj energije, kar pomeni izbrati po energijski plati najracionalnejšo različico, ampak je postala za nas energijsko najracionalnejša različica tista, ki omogoča najmanjšo porabo energije za delovanje strojev in naprav. Kar seveda ni eno in isto. Energijo trošimo tudi nenamensko, za zabavo in ker pač uporabljamo neke nove naprave. Naša energijska požrešnost samo še raste, pri čemer se prepričujemo, da imamo vedno boljšo tehnologijo, vendar nas ta ne bo rešila. Saj kar z njo prihranimo, z novimi pogruntavščinami takoj vržemo skozi okno. Z enako količino energije resda naredimo dosti več kot nekoč, toda za koga? Ali res vse to "več" tudi potrebujemo?
Pozor, modra! Odsevniki za manj živalskih smrti
Ni veliko dobrih stvari, ki bi nas postavljale na prvo mesto v Evropi. Tista, zaradi katere smo lahko upravičeno malce prevzetni, se glasi: Slovenija je po številu rastlinskih in živalskih vrst na kvadratni kilometer ozemlja absolutna evropska šampionka. "Požegnani" smo z alpskim, dinarsko-kraškim, mediteranskim in panonskim svetom, od tod izredne naravne danosti: razgiban relief, mnogovrstna kamninska podlaga, bogastvo voda, slikovite talne in klimatske razmere. Sledi jim velika pestrost ekosistemov ter rastlinskih in živalskih vrst. Tudi v svetu veljamo za vročo točko biodiverzitete. Slovenija pokriva manj kot 0,014 odstotka Zemljine kopenske površine, a na njenem ozemlju živi več kot odstotek vseh znanih vrst in več kot dva odstotka vseh kopenskih vrst. Od 15 do 20 tisoč živalskih vrst.
A hkrati smo država, ki je prepredena s cestami; danes tudi do najbolj oddaljenih zaselkov skoraj praviloma vodijo asfaltirane ceste, na katerih je mogoče hitro peljati. Avtomobilov je vse več in vse zmogljivejši so, hitrost vožnje je postala pomemben dejavnik, ker nas vse preganja čas, v naravnem okolju je vse več nemira. Seveda: brez intenzivnega širjenja cestnega omrežja smo nekonkurenčni v današnji družbi.
Vsak dan 15 do 20 srn konča pod kolesi
Živali na cesti nimajo nikoli prednosti, vedno so med krivci za nesrečo. Samoumevno nimajo pravice, da so na cesti. A divje živali se seveda ravnajo po naravnih zakonih. Morajo prečkati ceste, četudi zanje zaradi hrupa in onesnaženosti pomenijo grozeč tujek. Zaradi prehranjevanja, selitvenih poti, parjenja, iskanja ustreznejšega življenjskega prostora ... Samo voznik je tisti, ki lahko nesrečo prepreči, če je seveda pripravljen na nevarnost trka. Smo med redkimi evropskimi državami, ki imajo avtoceste ograjene in živali nanje ne morejo zaiti, a problem so vse druge državne ceste.
Ob trku z divjadjo je pomembno najprej poskrbeti za varnost - si nadeti odsevni jopič in postaviti varnostni trikotnik na cestišče, da preprečimo nalet vozil. Pokličemo center za obveščanje na številko 112. Žival pustimo pri miru, tudi če je samo poškodovana. Center za obveščanje obvesti o nesreči upravljavca lovišča oziroma lovsko družino, ki poskrbi za povoženo divjad, in higiensko službo; lovec poskrbi za vpis nesreče v centralni register povožene divjadi, higienik odpelje truplo. Prisvojitev povožene divjadi je kaznivo dejanje, uporaba mesa pa tvegana, saj ni veterinarsko pregledano.
Številke neusmiljeno govorijo o tem. Po podatkih lovskih organizacij je v obdobju 2010-2018 na slovenskih cestah poginilo 46.933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 71 damjakov, 48 gamsov, 22 muflonov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Pri trku s temi živalmi nastane na vozilih materialna škoda. Nimamo pa številk povoženih manjših živali - ježev, veveric, kun, podlasic, zajcev, lisic, jazbecev ... Številke teh gredo v tisoče in desettisoče. Tako ni samo pri nas, povsod v svetu se zaradi razvoja prometne infrastrukture in vedno gostejšega prometa število povoženih živali, predvsem parkljarjev in velikih zveri, zvišuje kljub postavljenim prometnim znakom, ki opozarjajo na nevarnost prehoda divjadi. Promet postaja pomemben dejavnik smrtnosti živalskih populacij in grožnja za dolgoživost ogroženih vrst. Strokovnjaki so ocenili, da je v Evropi letno povoženih več kot milijon parkljarjev, škode pa je za okoli dve milijardi evrov.
V Sloveniji letno izgubi življenje na cestah od 4900 do 6800 prostoživečih parkljarjev, predvsem srnjadi, na železniških progah pa od 170 do 250. Vsak dan konča pod kolesi od 15 do 20 srn in srnjakov. Ocenjena letna škoda zaradi trkov znaša več kot 15 milijonov.
Vsaka vrsta živi v svojem ritmu
Trk z divjadjo se nikoli ne konča dobro. Žival skoraj praviloma pogine, takoj ali kasneje, na avtomobilih je veliko škode, vsako leto pa se nekaj nesreč z divjadjo konča tudi s telesnimi poškodbami udeležencev v prometu, predvsem za motoriste je lahko takšno srečanje tudi usodno.
Ni preprostega odgovora na vprašanje, kdaj je največ možnosti za usodno srečanje, kajti živalske vrste živijo svoje življenjske ritme. Spomladi, ko srnjad začenja vzpostavljati svoj teritorij, kar vključuje preganjanje predvsem enoletnih srnjakov, jih konča na cestah največ. Toda višek parjenja pri jelenjadi je v jeseni, pri divjih prašičih pa decembra - v času parjenja so živali še zlasti "neprevidne". Jeseni je v gozdovih veliko nemira, ker nabiramo gobe in kostanj, da ne govorimo o celoletnih divjanjih štirikolesnikov in motorjev - vse to dviga divjad z njihovih ležišč in jih sili v brezglav beg.
Na trgu obstaja tudi nekaj pripomočkov, ki jih za odvrnitev divjadi lahko namestimo na avto, tovornjak ali motor. Pri AMZS izpostavljajo ameriški izdelek, znan pod imenom Save-A-Deer, ki je dosegljiv tudi na slovenskem trgu in stane okoli deset evrov.
Gre za majhno piščal z dvojno odprtino, ki pri hitrosti avtomobila več kot 55 km/h oddaja zvočno frekvenco nad 18.000 Hz in na razdalji 100 metrov od vozila opozarja divjad na prihajajoče vozilo. Zvočni signal je za človeka neslišen. Piščal zelo enostavno namestimo na rešetko sprednje maske vozila ali na odbijač. Po zagotovilih izdelovalca je učinkovitost piščali več kot 90-odstotna. To med drugim potrjujejo rezultati raziskave, ki jo je opravil ameriški Urad za varnost v prometu v kalifornijskem Modoc Countyju.
A povejmo še, da se od leta 2010 število povožene srnjadi zmanjšuje, pravijo pri Lovski zvezi Slovenije (LZS). V zadnjih letih se namreč upravljavca cest Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Družba za avtoceste (DARS), v sodelovanju z lovskimi družinami, ki so upravljavke lovišč, in LZS, trudita z zvočnimi, kemičnimi in svetlobnimi odvračali za divjad na najbolj problematičnih odsekih cest zmanjšati krvavo statistiko.
Pozor, modra!
Že pred 15 leti, pravi mag. Lado Bradač, predsednik LZS, je zaživel lovski informacijski sistem Lisjak, testno obdobje pa je letos prestala aplikacija Povoz divjadi, namenjena predvsem tistim lovcem, ki so v lovskih družinah določeni za evidentiranje povozov divjadi. Namen aplikacije je, da lahko lovec na kraju povoza vnese v informacijski sistem točno lokacijo trka z divjadjo, na podlagi teh podatkov pa lahko upravljavci cest določijo kritične odseke in ukrepajo z namestitvijo odvračal. Zato je Slovenija ena vodilnih držav v Evropi pri preprečevanju trkov vozil z divjadjo, pa tudi pri zanesljivosti podatkov in vodenju statistike tega področja.
Zvočne odvračalne naprave imajo pri nas že več kot desetletno zgodovino. Nameščene so v obcestne količke in se aktivirajo, ko se približuje avto - oddajajo zvok na visoki frekvenci, ki je za človeka neslišen, na živali pa deluje zastrašujoče. Družba za avtoceste denimo z njimi varuje priključke na nekatere avtoceste. Slaba stran zvočnih odvračal je, da so precej draga, zato jih nameščajo le na najbolj izpostavljenih kritičnih mestih.
Ste opazili modre odsevnike na obcestnih količkih in se vprašali, s kakšnim namenom so tam? V njih so posebne odbojne celice, ki ob osvetlitvi z žarometi lomijo svetlobo proč od ceste, s tem pa ustvarijo navidezno svetlobno ograjo, ki izgine, ko vozilo odpelje mimo. Ko odsevnik ni osvetljen z žarometi, optične ograje ni več in živali lahko gredo varno čez cesto. Modra barva je v naravi minimalno prisotna, zato jo živali dojemajo kot nevarno in se ji izognejo, pravijo strokovnjaki. Svetlobni odsevniki so poceni in tako primerni tudi za daljše odseke cest, ki jih divjad pogosto prečka. Seveda so učinkoviti le v temi, a večina trkov se zgodi prav ponoči, ko je divjad najbolj aktivna.
"Modri odsevniki so eden večjih projektov," pravi Lado Bradač, "in mi je žal, da je kar malo spregledan. V testnem obdobju je bil povoz divjadi zmanjšan za polovico in upam, da bo še naprej dajal tako dobre rezultate."
Če deluje ob cesti ...
Povejmo, da se je projekt začel v začetku letošnjega aprila, ko so združili moči DRSI, ki je namenila projektu 430 tisoč evrov za obdobje treh let, Visoka šola za varstvo okolja iz Velenja (VSVO), Gozdarski inštitut Slovenije, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč, LZS, pa podjetji Cervus in Koblar; vodja projekta je dr. Boštjan Pokorny (VSVO). Zvočne odvračalne naprave in modre svetlobne odsevnike so tako letos namestili na več kot 400 odsekih državnih cest v 169 loviščih in v skupni dolžini več kot 360 kilometrov.
Žal se dogaja, da ljudje modre odsevnike kradejo in jih nameščajo ob svoje vrtove, po principu "če deluje ob cesti, bo tudi ob mojem vrtu". Toda modri odsevniki (in tudi zvočna odvračala) ne delujejo brez stika z avtomobilskimi žarometi. In še: bi res radi imeli na vesti krivdo za še eno živalsko smrt? Morda pa celo za človeško.