Dr. Marjeta Ciglenečki: V depoju me je zmeraj kaj poklicalo

Melita Forstnerič Hajnšek, 23.3.2020
Sašo Bizjak

Dolgoletna kustosinja Pokrajinskega muzeja Ptuj, predstojnica umetnostne zgodovine na mariborski Filozofski fakulteti, raziskovalka umetnosti na Štajerskem

Diplomirala je leta 1978 iz umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti in prav tam 1997. tudi doktorirala. Zaposlila se je kot kustosinja v Pokrajinskem muzeju na Ptuju in bila v letih 1997-2000 direktorica tega muzeja. Leta 1992 je začela honorarno predavati na mariborski Pedagoški fakulteti, 2001. pa se je tam zaposlila. Pred desetimi leti je zasnovala študij umetnostne zgodovine na sedanji Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Kot raziskovalka se je posvetila umetnostni ustvarjalnosti na Štajerskem.

Kako ste, hči pisatelja Iva Zormana, avtorja znamenitega romana Draga moja Iza, iz Ljubljane prišli živet in delat na Ptuj?

"Z možem sva se poročila že v študentskih letih in živela v Ljubljani pri mojih starših. A hotela sva se osamosvojiti. Mož je delal v turizmu, na Ptuju pa so iskali direktorja toplic. To so bili še socialistični časi, dobila sva kadrovsko stanovanje, kar je za danes nekaj nepojmljivega. Ker so takrat po muzejih odpirali delovna mesta kustosov pedagogov, se je pokazala možnost zaposlitve tudi zame v ptujskem muzeju; 23 let sem delala tam. Leta 1981 sem delo pedagoginje zamenjala za kustodiat za kulturno zgodovino. Dolgo sem bila edini umetnostni zgodovinar v muzeju. Imam lepe spomine na tisti čas. V ptujskem muzeju je veliko izjemnega gradiva v širokem časovnem razponu - od romanike do sodobnosti -, delo je bilo zelo raznoliko. Tudi razstave sočasne ustvarjalnosti sem organizirala v predhodnici današnje Miheličeve galerije, tedaj razstavišču Dušana Kvedra."

Vsak umetnostni zgodovinar si najbrž želi biti in situ z dediščino, z umetninami. Motrenje objektov od blizu je najbrž nekaj posebnega? Spomnim se vaših raziskav ptujskih tapiserij in ustanovitve restavratorskega ateljeja za tekstil, pa tudi velike razstave turkerij, ki pomenijo veliko vrednost v evropskem merilu.

"Vedno sem izhajala iz materiala, a danes to ni več samoumevno. Tudi muzealci se odmikajo od predmetov, saj se muzealske usmeritve spreminjajo. Bila sem precej aktivna v mednarodni organizaciji umetnostnih zgodovinarjev CIHA (Comité International d'Histoire d'Art). Leta 2012 je bil veliki mednarodni kongres v Nürnbergu z naslovom The Challange of the Object - Izziv predmeta. Organizator kongresa je bil direktor Germanskega nacionalnega muzeja v Nürnbergu. Spominjam se, da je bilo med strokovnjaki precej odpora do tega naslova, kajti predmet je po mnenju nekaterih nekaj zastarelega. Med okrog 400 referenti so se mnogi zavestno odmaknili od predpisane teme."

Kaj pa je stvar sodobnosti v muzealstvu, če ne več muzejski predmet?

"Živimo v virtualnem svetu, ne potrebujemo več - menijo nekateri - predmeta, ki ga vzamemo v roke. Meni pa je ta materialnost predmeta bila vedno blizu. Kadar mi je bilo v muzeju najteže, in težkih situacij je bilo veliko, sem šla v depo. Med policami sem zmeraj zagledala nekaj, kar me je poklicalo. Vzela sem predmet v roke, tudi sliko želim držati v rokah, ko jo obdelujem. Ne zadošča mi fotografija predmeta, pa če je še tako dobra."

Doktorirali ste v času ravnateljevanja v ptujskem muzeju iz opreme štajerskih gradov - Vurberk, Hrastovec, Ptuj, ki so bili v lasti družin Leslie in Herberstein. Izjemna zanimiva, občutljiva tematika?

"Predmet moje disertacije je bila oprema gradov na slovenskem Štajerskem od sredine 17. do sredine 20. stoletja. Glavnina razprave je zajela predmete iz naše, ptujske zbirke. Po spletu okoliščin se je prav tukaj znašlo veliko opreme iz pomembnih štajerskih gradov, večinoma iz posesti Lesliejev in Herbersteinov pa tudi drugih plemiških družin. Slovenski gradovi so v obupnem stanju, noben drug narod v Evropi ni tako slabo ravnal z gradovi. Čehi, ki so ravno tako doživeli nacionalizacijo, so drugače ravnali. Ohranili so gradove skupaj z opremo in jih zaščitili. V letih 1945 in 1946 nikomur na Češkem ni padlo na misel, da bi ropal gradove, mi pa smo izropali najprej opremo, potem pa smo gradove ali pustili propasti ali jih degradirali. Nekateri so bili že med vojno poškodovani, ampak še več je bilo uničenega po vojni z neprimerno rabo. Viltuš nam umira pred očmi in takih gradov je pri nas veliko, preveč.

Pri Ptujskem gradu se je pokazalo, kako dragoceni so ljudje, ki imajo pamet in kulturo. Na Ptuju je bil leta 1945 ključnega pomena Anton Ingolič, pisatelj, ki je bil na pomembnem kulturnopolitičnem mestu v tedanji ptujski občini. Preprosto zapečatil je vhodna vrata v grad. Ptuj je imel srečo z Ingoličem; če ga ne bi bilo, bi bil tudi ptujski grad izropan.

Prvega maja 1946 so svečano odprli prvo nadstropje gradu, takšno, kot je bilo. Že Herbersteini so ga razkazovali kot zbirko, sami so živeli skromneje v pritličju, dva sinova pa v vzhodnem stolpu."

Postavljali ste umetnostno zgodovino kot študij na mariborski univerzi, hkrati pa ste tudi raziskovalno skrbeli za pionirja slovenske umetnostne zgodovine, ki je v Mariboru in širše preveč pozabljen, dr. Avguština Stegenška. 26. marca bo stota obletnica njegove smrti, pri nas, v javnosti, pa skorajda ne vemo zanj.

"Pobudo za simpozij o Stegenšku v letu 2005 je dal umetnostni zgodovinar prof. ddr. Janez Höfler. Je eden redkih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, ki Stegenška neizmerno spoštujejo. Stegenšek je bil predviden za prvega predavatelja umetnostne zgodovine v Ljubljani leta 1919. Dr. Karel Verstovšek, minister za uk in bogočastje, pred tem predsednik Narodnega sveta v Mariboru, se je zelo zavzemal za ustanovitev ljubljanske univerze. Predlagal je, da bi Stegenšek prevzel katedro za umetnostno zgodovino, a je to odklonil. Njegova velika, nikoli uresničena želja je bila, da bi raziskoval jeruzalemsko topografijo. Pričakoval je, da ga bo škof Napotnik oprostil profesure na semenišču, a tega ni dočakal, niti ko se je leta 1918 vzpostavila nova država. Kasneje mu je bilo žal za ponujenim mestom na ljubljanski univerzi, a tedaj je katedro že prevzel Izidor Cankar. Cankar, ki je bil namenjen za politika, za naslednika dr. Antona Korošca, sprva sploh ni računal na delo v znanosti in profesuri. Zasnoval je učni načrt po meri dunajske umetnostnozgodovinske šole, ki je bila tedaj ena vodilnih v Evropi - še danes je podstat ljubljanske umetnostne zgodovine. Stegenšek pa je bil nemško vzgojen. V Rimu, kjer je študiral umetnostno zgodovino oziroma krščansko arheologijo, kot se je temu tedaj reklo, je imel nemškega profesorja Josepha Wilperta. Ko se je po diplomi vrnil v Maribor, je delal doktorat v Gradcu pri Josefu Strzygowskem, tudi Nemcu. Stegenškovi spisi so še vedno aktualni in lahko se zanesemo, da podatki držijo. Še vedno je relevanten."

Zakaj pa je tako padel v pozabo? Kako dati Stegenšku pravo veljavo danes?

"Mogoče je bila po drugi svetovni vojni za to malo kriva ideologija, verjetno pa je bila pomembnejša razlika med dunajsko in nemško umetnostnozgodovinsko šolo. Strzygowski ima tudi madež na osebni preteklosti, ker se je navduševal nad nacizmom. Žalostno je, da so na mariborskem pokopališču na Pobrežju pred 15 leti podrli Stegenškov nagrobnik, delo Ivana Sojča. Zavzemala sem se zanj celo pri škofu Krambergerju, a žal nisem bila uspešna. Namesto Sojčevega nagrobnika na Stegenška zdaj spominja marmorna kocka z imenom v skupnem škofijskem grobnem kompleksu. Tudi to pove nekaj o odnosu do velikega človeka. Letos jeseni pripravljajo razstavo o njem v Univerzitetni knjižnici Maribor, skupaj z našimi študenti s FF UM. Tudi v njegovem rodnem Laškem v knjižnici pripravljajo razstavo.

Stegenšek je ogromno naredil. Brala sem njegove dnevnike, ki so v velikem delu v stenografski pisavi. Bil je zelo nezaupljiv, bal se je nepoklicanih bralcev. Ko je tri leta študiral v Rimu, si je zastavil stroge urnike in v dnevnik na primer zapisal: 'Ko se zbudiš, vstani takoj!' Pisal si je strašno ambiciozne, napete plane. Neverjeten je bil. Meni in še komu je inspiracija. Ko tak opus uzreš malo bolj podrobno, se zaveš, da si se tudi sam dolžan potruditi."

Kako ste začeli univerzitetno kariero na mariborski univerzi?

"Najprej sem honorarno učila na likovni pedagogiki osem let. Bojan Golija me je povabil in leta 1992 sem začela. Leta 1997 sem postala direktorica ptujskega muzeja, ki nam ga je uspelo sanirati, vendar sta bili direktorovanje in pedagoško delo prevelika obveza. Tedanji mariborski rektor Ludvik Toplak se je zavzel, da sem dobila stalno zaposlitev na univerzi in kmalu smo s kolegi začeli pripravljati študij umetnostne zgodovine. Na Pedagoški fakulteti sem imela podporo pri tedanjem dekanu prof. Bojanu Borstnerju, kasneje tudi pri dekanu Filozofske fakultete, prof. Marku Jesenšku. Filozofska fakulteta je bila ustanovljena leta 2006, tri leta kasneje pa smo vpisali prve študente umetnostne zgodovine."

image
Sašo Bizjak ”Umetnost je ena sama. Mineva čas preozkih specializacij.” 

Vedno ste se študijsko ukvarjali tako s staro umetnostjo kot s sodobno. Budno ste spremljali recentno produkcijo iz vašega okolja. Vaše študije o Albinu Lugariču, Stojanu Kerblerju, Janu Oeltjenu so bile opažene in pomembne za širši prostor. Temeljito ste se lotevali svojega okolja.

"Tega sem se naučila v muzeju, kjer ni bilo nobene možnosti za specializacijo. Raziskovala sem umetnost v geografskem okolju, ki ga je pokrival muzej. Redkokdaj sem šla preko teh meja, seveda pa sem obravnavane umetnine vedno postavljala v evropski kontekst. Podobno je bilo tudi kasneje. Še zdaj delam pretežno na relaciji Ptuj-Maribor. Ravnokar pripravljam retrospektivo akademske slikarke Anke Krašna, ki bo maja v Galeriji mesta Ptuj. Kolegi specialisti se brez potrebe bojijo stopiti kdaj ven iz svojega ozkega področja. Umetnost je namreč ena sama. Mineva čas preozkih specializacij. Saj so tudi sodobni ustvarjalci obdani s starimi umetninami, ki jih navdihujejo, a se včasih tega niti ne zavedajo. Če živiš v okolju, kjer se nenehno srečuješ z vrhunskimi umetninami, si nezavedno privzgojiš višji nivo zahtevnosti.

Slike in grafike Jana Oeltjena sem našla v muzeju, imam tudi lepe stike z njegovim rojstnim krajem Jaderbergom, kjer je skupina zbiralcev njegovih del povezana v društvo. Skrbno spremljajo vse, kar je v zvezi s člani umetniške družine Kasimir-Oeltjen. Na Ptuju smo imeli razstavo v njihovi organizaciji, tudi v UGM so pomagali pri razstavi Leta potovanj. Jan Oeltjen je v ptujskem muzeju pustil kar nekaj svojih del. Leta 1945 je bilo zanj težko, bil je Nemec, poslali so ga v taborišče v Strnišče. Kdo ve, kako bi končal, če se ne bi bila zanj zavzela vplivna Ptujčanka Vida Rojic, kasneje ravnateljica ptujskega muzeja. Zavzela se je, da so Oeltjena zaposlili v muzeju kot restavratorja. Imel je atelje v drugem nadstropju gradu."

Tudi slikar Albin Lugarič je bil povezan z Oeltjenom. Vi ste o Stojanu Kerblerju pisali davno pred retrospektivo v Moderni galeriji in Prešernovo nagrado.

"Kot študent je Lugarič prijateljeval z Oeltjenom in v njegovem opusu se vidi, da je njegov odlični naslednik, zlasti v dojemanju Haloz. Pomembno je za umetnostnega zgodovinarja, da z umetniki prijateljuje. Družila sem se z Lugaričem in tudi s Stojanom Kerblerjem se pogosto pogovarjava. Na oddelku za likovno pedagogiko sem se dnevno srečevala z umetniki - Ludvikom Pandurjem, Bojanom Golijo, Samuelom Grajfonerjem, Otom Rimelejem, Anko Krašna ... - in lahko sem zahajala v njihove ateljeje. Tudi študentom, ki živijo bolj v virtualnem svetu, svetujem srečevanja z umetniki. Zanje je to najprijetnejši in hkrati najzahtevnejši del študija.

Kar zadeva Kerblerja, bi moral biti slep, če te njegove fotografije ne bi fascinirale. Konec sedemdesetih, ko sem prišla na Ptuj, je bil že cenjen v svetovnem merilu; pri nas res še ne preveč, a tudi v Sloveniji je imel že veliko občudovalcev. Ko sem se leta 1978 naselila na Ptuju, je bil izraz Haložan zelo pejorativen. Morda je iz tega razloga Kerblerjeva haloška motivika koga tudi odbijala. Eden ptujskih županov, doma iz Kidričevega, je dal opremiti župansko pisarno s Kerblerjevimi fotografijami, eden njegovih naslednikov pa jih je odstranil s sten. Dva članka sem napisala na to temo in opisala opremo ptujske županske pisarne med letoma 1994 in 2002. Vesela sem, da je vsaj dokumentirana.

Kerbler je imel veliko mednarodnih nagrad že v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Med fotografi je bil izjemno spoštovan. Res pa je, da se je fotografija tedaj po muzejih in galerijah malo razstavljala. Čeprav - na Ptuju takšnih zadržkov ni bilo. Kerbler je vse svoje cikle najprej predstavil na Ptuju, razen Kolin. Sama sem potrebovala nekaj časa, da sem zmogla sprejeti te izjemno močne podobe. Postopoma pa sem ugotavljala, da so Koline Kerblerjev najmočnejši ciklus. Kerbler ima vedno dokumentarno izhodišče, ko se odloča za teme. Danes razumem, da so Koline pripoved o obredju, gre za vprašanje žrtvovanja in preživetja, življenjskega kroga ..."

Že dolgo sodelujete pri seriji Umetnine v žepu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri ZRC SAZU, od lani ste tudi urednica zbirke. Doslej ste v tej priljubljeni zbirki izdali žepnico o Vurnikovi koloniji v Mariboru, o mariborski formi vivi in o ptujskem dominikanskem samostanu v soavtorstvu z Brankom Vnukom. Kako je pisati za tako poljudnoznanstveno zbirko in jo urejati?

"Ko smo snovali umetnostno zgodovino kot samostojen študij v Mariboru, so nam kolegi z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ponudili pomoč. Po zahodni Evropi in v ZDA so študiji povezani z inštituti. Tudi v Gradcu je tako. Smisel je v združevanju znanosti in pedagoškega dela. V Sloveniji tega do danes nismo znali realizirati, na mariborskem oddelku za umetnostno zgodovino nam je to uspelo na neformalni ravni. Glede Umetnin v žepu pa: to so male knjižice z velikim poslanstvom. Serijo, ki je tudi prodajna uspešnica, je uredniško zastavila Barbara Murovec leta 2010. Poljudnoznanstveno pisanje imam zelo rada in ga cenim. Zahtevno je, pa hkrati mora biti prijazno za vsakega bralca. Upam, da bodo žepnice še dolgo izhajale."

Kaj pripravljate zdaj?

"V zbirki Umetnine v žepu bo vsak čas izšla še ena 'mariborska' knjižica avtorice Ane Lavrič, ki je leta 2013 pisala o Slomškovem spomeniku v mariborski stolnici. Tokratna žepnica v njenem avtorstvu predstavlja portretno galerijo lavantinskih in mariborskih škofov in nadškofov, ki jo hranijo v nadškofijski palači v Mariboru. To je malce težje dostopna, a izredno zanimiva in tudi obsežna zbirka. Kmalu bomo knjižico javno predstavili, če nas ne bo zadržal virus."

Kako pa po vašem izboljšati naš odnos do kulturne dediščine, kako zagotoviti, da gradovi ne bi propadali še naprej in da ne bi cerkve s Plečnikovo dediščino v notranjosti nadomestili z garažno hišo, recimo?

"Pritisk in diktat kapitala sta izjemna in v pogubo dediščini. Ko se sprašujemo, zakaj kot družba ne zmoremo bolje ohranjati naše dediščine, je odgovorov več. Manjka nam znanja o dediščini in ne čutimo se dovolj povezani s preteklostjo. Manjka nam tudi občutka za državnost, za kontinuiteto neke skupnosti. Menjali so se režimi in s tem družbena elita, ki je vedno znova ostro zarezala v tradicijo. Po letu 1945 se je dediščini, zlasti sakralni in fevdalni, slabo pisalo, v zadnjem obdobju Jugoslavije pa na področju spomeniškega varstva ni bilo tako slabo, vsekakor je bilo bolje kot danes. Želim ostati optimistična, pa ne vem, na kaj opreti ta optimizem.

Če niti vsesplošno cenjenega Plečnika nismo sposobni zavarovati, kako bomo kaj drugega. Skrb za dediščino v premnogih primerih sloni na ramenih prostovoljcev, ker so uradne službe odpovedale ali obnemogle. V društvu za oživitev gradu Borl so me povabili, naj sodelujem pri pisanju knjige o tem gradu v 20. stoletju. Ni prav, da so taki projekti na ramenih društva in njegovih prizadevnih članov. Sreča sicer, da jih imamo. Podobna je zgodba o Galeriji mesta Ptuj, ki jo že štiri leta vodi slikar Dušan Fišer. V galeriji teče izvrsten in ambiciozen program. Šele po štirih letih prostovoljnega dela se je galerija začela korakoma profesionalizirati.

Ptujska mestna oblast se bo morala v zvezi s kulturno dediščino spopasti tudi z napakami, ki so bile storjene v pripravah na EPK Maribor 2012. Najbolj nespametna je bila sprememba namembnosti dominikanskega samostana, kjer je bil sedež ptujske arheologije od leta 1928. Pred desetletjem pa so muzealci arheološke zbirke pospravili v depo, ker je bila takšna volja mestnega vodstva. Dokazila o najmogočnejšem poglavju ptujske preteklosti, o antiki, ko je mesto imelo približno dvakraten obseg sodobnega Ptuja, so že desetletje nedostopna javnosti. Ena generacija ptujskih osnovnošolcev se je že izšolala, ne da bi se pri pouku domoznanstva lahko primerno seznanila s Petoviono. Bojim se, da bo teh generacij še nekaj. Škoda na področju izobraževanja, znanosti in tudi turizma je neizmerljiva!"

Od 1 do 5
Kako bo sedanja težka situacija vplivala na naša življenja in delo?


"Epidemija je velika preizkušnja in zagotovo bo pustila posledice. Srčno upam, da so dnevi izolacije tudi čas za premislek o našem odnosu do planeta, o empatiji, ki je tako rekoč izginila iz javnega življenja, in o brezumni tekmi za dobičkom, v kateri se utapljajo duhovne vrednote. Nadejam se, da so odločevalci na nacionalnih in mednarodnih ravneh že ugotovili, kako pomembni so dobro organizirani javni sistemi. Upam, da v takih pričakovanjih nisem preveč naivna."
Kaj počnete v samoizolaciji?

"Ob lepem vremenu se z možem odpraviva na sprehod po samotnih poteh ob Dravi, sicer pa pripravljam besedilo za katalog retrospektivne razstave Anke Krašna. Do poletja sem obljubila še nekaj tekstov, se pa bojim, da bo njihovo zaključevanje ovirala nedostopnost knjižnic in arhivov. Zdaj je čas za bolj umirjeno branje."

Je Ptuj kot kulturni milje prijazen do (svojih) umetnikov?

"Ptuj ima prijetno, dobro razgledano in kar številno publiko, ki se zbira na razstavah in drugih kulturnih dogodkih. Enako pa ne velja za mestno oblast. Ni bilo veliko županov in drugih vodilnih, ki bi iskreno razumeli, kako pomembna je za Ptuj kulturna dediščina in kako močna je tukajšnja sodobna likovna ustvarjalnost. Slednjo bi dokazovala stalna zbirka umetnosti 20. in 21. stoletja, ki pa je Ptuj ni zmožen uvrstiti v kulturne programe. Zato so najboljši ptujski umetniki bolj opaženi drugod kot doma."

Se veselite morebitne zmage Ptuja v kandidiranju za EPK 2025?
"Kako se ne bi veselila ptujske kandidature? Pričakujem, da se bo mednarodna komisija odločila dobro. EPK 2025 je za mesto velika priložnost, da se sooči s pomanjkljivo infrastrukturo, s kadrovskimi potrebami in z bolj ambicioznimi projekti v kulturi; mestu manjka sveže energije, novega zagona, kar sporočajo tudi pisci programa."

Kaj bi spremenili v našem kulturnopolitičnem okolju - mislim na vaša področja - kulturno zgodovino in muzealstvo, razstavno politiko?

"Umetnosti in kulturi nasploh je treba dati več veljave, humanistiko pa bolj podpreti v njenem poslanstvu, da širi obzorja našega znanja. Umetnost ima posebno prednost: namenjena je vsem brez razlike, le omogočiti je treba njeno dostopnost. Pri tem je fizična dosegljivost nujna, vendar ne zadošča. Za pristen stik z umetnostjo je treba imeti določeno znanje in odpreti je treba srce."
Anketa

Kaj menite o ukrepu, ki dovoljuje upokojencem nakupe izključno med 8. in 10. uro?

Sudoku