(INTERVJU) Damjana Bakarič: Razbija tabuje o tesnobi, izgorelosti in napadih panike

Urška Kereži, 23.1.2020
Mihael Tominšek

S prvo knjigo je razkrila boj s hudo tesnobo, izgorelostjo, napadi panike. In začela rušiti tabuje. Pisem bralcev je bilo vse več, njeni nastopi so bili zelo odmevni. V naslednji, Na boljše, spodbuja vse, ki padajo, a se želijo pobrati in iti naprej. Ker se, kot pravi Damjana Bakarič, da na boljše.

In potem je prišel čas še za Razmerja. Za knjigo, v kateri se v vsaj eni zgodbi zagotovo najde vsak med nami.

"Človek, spoznaj samega sebe" je pisalo že nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih. Pa si danes nismo nič bližje, še dlje, kot v antični Grčiji. Zakaj? Se bojimo, kaj bomo odkrili?

Odvisno. So ljudje, ki zelo dobro vedo, kdo so. Vprašanje pa je: misliti, imeti predstavo, kdo sem, ali se dejansko poznati, sprejemati - s prednostmi, pomanjkljivostmi, minusi in plusi. Dejstvo je, da smo nepopolni, da imamo napake. To si težko priznamo. Samo poglejva odnose! Igra ranjenih egov, kjer se bije bitka "ko je jaći". Leta tekmovanja namesto leta sodelovanja. Ljubezni. Delovanja v najino dobro, za rast. Tega ne vidim, to pogrešam. To je zato, ker se bojimo pogledati v rane - morda še ni čas, morda ne bomo nikdar, kar pa je zelo slabo. Veliko se jih prenareja, da nimajo ran, čustvenih stisk, a vsak človek jih ima, to je dejstvo. Zanimivo je, kako si prizadevamo blesteti materialno, statusno, po moči, a vse v resnici poganjajo čustva. Kar je v tebi, je bistvo. In skrivanje zaradi reciva temu demonov, ki držijo obrambo, ki bi jo bilo modro zavreči, pelje le v propad duše, v še večje stiske, oddaljenost od sebe in posledično drugih. Tak človek ne zmore kakovostnega odnosa. Poanta je zato v pogledu vase, soočenju, priznanju, tak sem, sprejemam se, poglej me, ranljiv in gol stojim pred teboj. Tu, šele tu se začne rast, prava moč. In vse, vse je otroštvo. Neizpolnjene čustvene potrebe in prvi travmatični spomini, ki so večinoma nezavedni.

Potem pa kar tečemo kroge življenja, ne da bi se začutili - opravki, delo, obveznosti, in čeprav se na koncu dneva razočarano sprašujemo, kje sem jaz, zjutraj do potankosti ponovimo igro. Ne zapustimo, ne odidemo, ne spremenimo vzorca. Ker?

Ker je to še vedno dovolj znosno in ker niti tega ne zmoremo občutiti, kako je, ker si ne vzamemo časa. Ja, ker se bojimo, kaj bo tam. Nezavedno. Mislimo si, saj bo, saj bo. Pa ni. In ne, ne bo. Ne bo, dokler se ne ustavimo, zadihamo. Pogledamo v sebe. In se sprejmemo z vsem, kar smo. In mi smo polni vsega. Smo popolno nepopolni in to je v redu. Super je, ko želiš vsak dan storiti nekaj na boljši način, kot si včeraj! To je preseganje samega sebe. Majhni koraki pripeljejo daleč. To vztrajanje v znanem je sicer na videz lažje, ta znana domača cona, ki je komfortna. Ampak ko pogledava z razdalje, vidiva, kako smrtonosna je. Ubija vsako radovednost, radost, vznesenost, veselje. In kar je najpomembneje: ubija rast. Že soočanje s težavami in priznavanje, da jih imamo, nam delata preglavice! A reševanje težav je zmeraj pot, ki nam bo omogočila občutenje sreče. Če ignoriraš težave, se prenarejaš, da jih nimaš, ne zmoreš občutiti ne veselja ne sreče. Vse gre eno z drugim, brez drugega pa ne. Potem opažam še, da se bojimo biti srečni. Tudi zato ne storimo ničesar, da bi spremenili stvari. Ko se rešiš komfortnosti, vedno nekaj daš v zameno. Ne moreš imeti vsega in samo močni ljudje zmorejo prekiniti nekaj, kar sicer prinaša koristi in kratkotrajne užitke, zato da bi na dolgi rok imeli nekaj bolj kakovostnega. Na primer: odpoveš se seksu z bivšim, zato da lahko srečaš pravo osebo, s katero bi rasel in preživel nekaj dolgoročnega. Tega večina ne zmore!

image
Mihael Tominšek
Perfektnih otroštev ni.

Od kod pravzaprav izvira največ strahov, sramu, prepričanj o manjvrednosti, ki nas ovirajo, da ne storimo, kar si v resnici želimo?

Izvorno iz otroštva. Ampak, prosim lepo, ne mislim vsega zvrniti na mame in očete. Že samo mama, ki dela vse dneve, da preživi, in oče prav tako, sta pod stresom. In že ta lahko na otroka vpliva sila negativno, da se počuti nezaželenega, nevrednega, ker utrujen, izmozgan starš zlahka prezre otrokove najpomembnejše čustvene potrebe. Kaj šele kaj drugega. Odmaknjene in hladne matere, ki so otročku celo vesolje - veste, koliko škode se naredi tako? A vse izhaja od prednikov in se nadaljuje iz roda v rod, dokler nekdo tega ne prekine. Otroštva skorajda ni mogoče vsaj malo zafrkniti. Vsak odrasel človek lahko najde nekaj, kar ni bilo v redu in dobro v otroštvu. Perfektnih otroštev ni, čeprav mi jih nekateri skušajo naslikati, a tam je po navadi še največ potlačenega in nesprejetega. Zanikanje je še hujše, ker gre za tlačenje čustev, najpogosteje jeze in žalosti, ki pa sta skupaj z drugimi vzroki radi prisotni pri nastanku bolezni. Potem je tu še sekundarna socializacija: vrtci, šole, tekmovanje, vreden si le na podlagi dobrih ali slabih ocen, kar je čista neumnost. In vse to so čustva, ki se jih v tej družbi sramujemo. Ideja je, da jih moramo imeti pod nadzorom, če ne, nas ožigosajo za neuravnovešene, morda celo nore. Preveč občutljive. Preveč občutljiv ne obstaja. Morda so ti ljudje le veliko bolj zdravo v stiku s svojimi čustvi in jih znajo izražati. Morda smo res zgradili narcistično družbo, kjer ljudje, ki so ljubeči, veljajo za ustrežljivce in predpražnike. Treba je na zadevo pogledati drugače, z druge perspektive. Torej, otroštvo, okolje, moji programi, na katerih delujem iz otroštva, a jih lahko spremenim. S samoizpraševanjem, opazovanjem. Kaj čutim? Zakaj tako čutim? Je moja reakcija povezana s tem dogodkom ali izvira iz otroštva? Veliko je mogoče spremeniti na boljše. Ogromno, pravzaprav. Originalni programi bodo vedno tekli nekje zadaj, a se jih bomo zavedali, lahko jih bomo slišali, ne pa delovali po njih. In to je čista zmaga!

In kje smo najmanj pripravljeni tvegati skok v neznano - v ljubezni ali poslu?

Različno. Poznam ljudi, ki so izjemno uspešni v poklicu, najboljši strokovnjaki ali najbogatejši podjetniki, čustveno pa povsem nezreli v odnosih. Ne zmorejo partnerskega odnosa, čeprav imajo že 20 let toksičnega. To zato, najverjetneje, ker so bili v otroštvu čustveno prezrti. Otrok, ki nima zadovoljenih čustvenih potreb, bo pretirano razvil intelektualno plat zaradi kompenzacije. To je tisti otrok, ki se dobro razume z odraslimi, ki ga odrasli definirajo kot pridnega. To je otrok, ki nase prevzema odgovornost za svoje starše in odraste že, ko je še otrok. Ko se pogovarjam z njimi, zmeraj ugotovim, da se s tem pač niso ukvarjali. Bodisi so bežali ali pa se jim enostavno ni zdelo vredno, kar je na neki način tudi beg od sebe najprej. Čustvena zrelost je nekaj drugega. V poslu si lahko najboljši, ljubezenski partner pa si lahko povsem suhoparen. Egoističen. Usmerjen vase. To so ljudje, ki upajo tvegati v biznisu, ne pa v odnosu do bližnjih, v ljubezni. So ljudje, ki so nekoč znali ljubiti, pa so se opekli in ne gredo več na limanice, kot pravijo. A to je le strah, ki ti preprečuje življenje. Vem, da je težko, kako ne bi vedela. Neznosno težko je, a se da. Sama sem si dala več priložnosti, se tudi kdaj opekla in bila najbrž tista, ki je komu naredila, kar ni bilo lepo. Pa vendar verjamem, da se da sobivati kakovostno in dolgoročno, kjer sva prijatelja, ljubimca, zaveznika in kjer rasteva skupaj in raziskujeva življenje. Zavedam se, za razliko od mnogih moških, da je treba delati za odnos, da je treba včasih garati. Večina moških pa žal misli, da bo razmerje kar raslo samo od sebe, cvetelo.

Še zdaleč ne vse o njej
Damjana Bakarič je univerzitetna diplomirana komunikologinja, publicistka, predavateljica, motivatorka za boljše življenje ter avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše in Razmerja. Predava o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in drugih ter sveta. Je zagovornica počasnega življenja. Pravi, da se da, če se hoče, in da je moč v nas. Vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi, navadami, dejanji in prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave. Je tudi motivatorka, ki prek svojega youtube kanala in bloga navdihuje ogromno ljudi. Enako z zadnjo knjigo Pogumna srca, ki jo je izdala novembra lani.

Zakaj nekatere zveze preprosto ne delujejo?

Ker večina ljudi ni pripravljena storiti ničesar za odnos. Niso pripravljeni na kompromise, niso pripravljeni, da je za odnos potrebna odločitev. S teboj bom, kar pomeni, da bom odpikal vse ostale skušnjave, ker verjamem v najin med, ki bo tekel, potem ko bova uspešno razreševala težave. Večina se težav ustraši, jih pometa pod preprogo, se obtožuje, postanejo tekmeci namesto sodelavci v odnosu. So sovražniki, ne prijatelji. Igre ranjenih egov si izborijo polje. A partnerska zveza je vedno le poligon, nov poligon, kjer razrešujemo manke ali neizpolnjene čustvene potrebe iz otroštva, ki so lahko nezavedni travmatični spomini. To so dejstva. Psihološka, čustvena, mentalna dejstva. Vse, kar je, je to, da se poslušamo, globoko razumemo. Ker če me partner ne vidi, me ne more ljubiti. Če me ne sliši, me ne zmore ljubiti. Če mi ne namenja pozornosti, to je najosnovnejša oblika ljubezni, me ne zmore ljubiti. Sposobnost pogovorov, kjer nekaj doseževa, je minimum. A vidim, da že osnovni delajo ljudem ogromne težave. Veliko je čustvene manipulacije, ki se jo takoj opazi, in pogovor takrat ni nekaj, kar sprošča in rešuje, temveč zapleta, vse težje je, kot vertigo. In na koncu si izčrpan, izgoriš. To nima smisla, greš, ker je še toliko nezrelosti, ran, čustvenih stisk, da je škoda let, če si tam nekje pri 40. Žal mi je, a to je resnica. Zelo indikativno je tudi, da kar osem moških od desetih neprestano govori le o sebi, ne zmorejo pa enega samega vprašanja, ki bi ga namenili ženski. Niti tega, kako si ali kaj si počela danes.

Zakaj sta iskrenost in odkritost med partnerjema praviloma strašno redki?

Ker zanju potrebuješ hudičevo moč. A v resnici je to najlažje. Biti odkrit, iskren, pristen od začetka. Ker ne izgubljaš časa. Ni treba izgubljati energije, da ohranjaš laži. Težko je biti pristen in odkrit, ker se bojimo, da nekomu ne bomo všeč, da nas bo zavrnil. Zato raje igramo, se prenarejamo, da smo nekdo drug. In dve leti morda še zmoremo igrati, najdlje, potem pa maske padejo in partnerji se ne prepoznajo. Ljudje ne prenesejo resnice, ker ta zaboli in zareže takoj, medtem ko laž najprej gladi, potem pa te preseka tako hudo, da še dolgo ne okrevaš oziroma si ves čas prestrašen, da se ti ne ponovi. Laži nimajo smisla. Vsem predlagam iskrenost, pristnost, kolikor je le mogoče, ker samo tako se lahko gradi prijateljstvo, dolgoročna zveza. In potem lažje zadihaš, vse bolj si ti. Zadovoljen s seboj in z drugim, ki te sprejme. Je kaj lahko lepšega?

Zakaj nam volje in energije za bruhanje ognja nikoli ne zmanjka, pri izkazovanju ljubezni, prijaznosti in podpore pa smo nekakšni čustveni minimalisti?

Uporabila bom angleške izraze: ni dobro, da "you fall in love", veliko bolje je, da "you grow in love and build love". Raje imam izbruh jeze, ko mi človek pove, kar mi gre, potem pa greva naprej, boljša. To so čustva. Bruhanje ognja zaradi tekmovanja, dokazovanja, nadvlade in pozicije moči pa je uničevanje z ranjenim egom, toksičnost. Niso nas naučili, nimamo časa, smo preutrujeni, menimo, da ljubezen kar bo, sama od sebe. Ker smo čustveni analfabeti in, najpomembnejše, ker imamo zanič odnos s seboj. Ni človeka, ki bi lahko drugega človeka ljubil in spoštoval bolj kot ljubi, spoštuje, sprejema sebe. A morda bom kdaj mislila drugače, ker sem sposobna spreminjati prepričanja.

image
Mihael Tominšek
Laži nimajo smisla.

Kako globoko nesrečni pa moramo biti v razmerju, da se končno odločimo za razhod?

Odvisno. Pogojeno je z rastjo, odnosom do sebe, kaj ti je domače od doma. Več zadev se prepleta. Ljudje odhajajo v različnih časovnih točkah, nekateri še v najhujši zlorabi ne. Ker menijo, da niso vredni, ker imajo nizko samozavest, ker jim je toksika znana iz otroštva.

Kako torej začeti pot na boljše, kot ste dali naslov drugi knjigi?

Vedno z odnosom do sebe. Dobro se je srečati, pogledati vase, se sprejeti. In migati, rasti, se presegati. Potem se nekje ujameš z nekom, od tam lahko, če je ta človek na podobni ravni, rasteta skupaj in vsak zase. Ker brez tega, da se uzrem v drugem, ne gre. In takrat se začne delo. Nikdar ne bo momenta, ko rečemo: evo, naredil sem vse. Tega ni. Vseskozi se učimo, padamo, se pobiramo, rastemo.

Da je treba (po)skrbeti za dušo in telo, je že utrujena lajna, pa tega ne delamo. Ker sploh ne vemo, kaj konkretno to pomeni?

Sprenevedamo se. Ne vemo. Smo v licemerski družbi, kjer še vedno zapravljamo čas s small talkom in za reči, ki so nepomembne, le zato, ker se bojimo soočenja s pomembnimi. Poglejte novice - še vedno raje bežimo, kot si pogledamo v oči. Še vedno raje masturbiramo ob pornografskih vsebinah, kot se zares izgubimo v drugem in se ljubimo z njim. Spolnost je vse večji problem, zlasti pri moških, saj je ključno polje, kjer se prepozna vse, kar je v čustvih, mentalnem. Predvsem pa je del odnosa in ne nekaj zraven odnosa.

In kaj je moralo zlomiti vas, da ste tvegali in šli na vse ali nič, v samost, samoto?

Bežanje od sebe. Zaradi ran, za katere še nisem bila dovolj močna, da vanje pogledam. Nepoznavanje svoje vrednosti. Neljubezen do sebe in iskanje vsega naštetega v drugih in zunanjih stvareh, kaj delam, kaj sem dosegla. A v resnici sem sama povsem dovolj, čeprav tega nisem vedela.

Koliko časa pa traja, da znova najdeš sebe?

To je delo. Preden se odločim za individualne pogovore, vedno preverim, ali je človek pripravljen delati. Moj namen je, da mu pokažem, da je moč v njem. Da lahko sam. Če res želi. Če ne želijo, je to le škoda energije, časa. Nimam recepta, koliko časa. Različno. Potrebna je disciplina. Branje, meditiranje, na kakršen koli način nam ustreza, samota, sprehajanje, narava, rekreacija. Brez tega ni nič. Hitri kurzi okrevanja so pljunek v morje, nič. Kdor se loteva reševanja in zdravljenja sebe na hitro, s ciljem, da bo kar najhitreje opravil, naj tega raje ne počne. Poanta je uživanje v vsakem delu za sebe. Počasi.

Radi si pišete listke s spodbudnimi mislimi in jih lepite po stanovanju. Kaj pri vas še deluje, vas spodbudi, navdahne, pomiri?

Knjige. Dobre misli, za katerimi čutim življenjske preizkušnje. Globoki ljudje, ki so dali nekaj skozi in živijo smiselno. Notranje pretočni, z izjemno dobro energijo. Ljudje, s katerimi se dvigneš in ne vlečeš dol. Dober film. Dobra glasba. Pogled prijateljice. Smeh prijatelja. Pogled v naravi, ko vidim, kako žarki sonca padajo skozi listje ali se odbijajo v morju. Piš vetra. Šum reke. Hoja v hribe. Sprehajanje ob jezeru. Dobra hrana. Dobra debata. Pristen pogled v oči iskrenega človeka. To me torpedira v vesolje. Osreči. In še bi lahko naštevala. Vzpon na Šmarno goro, ko mi ni do njega. Objem rok tistega, ki me sprejema takšno, kot sem. Ljubezen, ki jo čutim v srcu. Do vseh in vsega.

Anketa

Boste to pomlad urejali svoj vrt?

Sudoku