(INTERVJU) Vlado Novak: Ego, pojdi zdaj malo spančkat

Glorija Lorenci, 7.12.2019
Igor Napast

Dramski, filmski in televizijski igralec. Letošnji dobitnik nagrade Bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre.

Pred slovesno podelitvijo berta je bil v Slovenski kinoteki v Ljubljani predvajan film Kavarna Astoria. Če bi si lahko sami izbrali film, v katerem ste igrali, bi bila vaša izbira ...

"Izbral bi film Mokuš, posnet pred dvajsetimi leti. Zato, ker uradno še ni bil predvajan in me strašno zanima, kakšen je. Posnet po romanu Ki jo je megla prinesla Ferija Lainščka, v režiji Andreja Mlakarja. Videl sem nekaj fragmentov, nekaj fotografij ... Pravim, da bi bil to lahko en lep večer s tem filmom. Po skoraj desetletnem zamiku je bil prikazan v ljubljanskem Kino- dvoru, izšel pa uradno ni nikoli; menda zaradi nekih sporov, kaj pa vem.

Ali pa film Striptih režiserja Filipa Robarja Dorina - ker je bil redkokdaj predvajan. Eno glavnih vlog v njem igra naš prezgodaj umrli kolega Milan Štefe. Enega od teh dveh filmov bi dal na spored, ne tistih, ki so bili že neštetokrat prikazani in jih lahko najdeš na vseh televizijskih kanalih. Dobro, predvajali so Kavarno Astoria, enega mojih najbolj zgodnjih filmov. In zdaj sediva na vrtu prav te kavarne. Kakšen globlji pomen? Ne, nič takega. To je eden redkih vrtov z dopoldanskim soncem v centru Maribora."

Baje se igralec nikoli ne upokoji. Zdaj prihajate v krimiseriji Jezero, v Vojnovićevem celovečercu Nekoč so bili ljudje, pa še v eni kriminalni nadaljevanki V imenu ljudstva ... Še kaj?

"No, kmalu bomo videli film Vsi proti vsem režiserja Andreja Košaka, politično dramo, triler. Igram župana Franto, ta je osrednji lik, okoli katerega se vse vrti. In okrog teme, ki jo vsi poznamo - to so županske volitve."

Za igralca ali igralko je izjemno osvobajajoče, če se razide s svojim egom, da ne govorim, kako osvobajajoče je to za cel ansambel, za cel teater

Pred dnevi so na Liffu premierno predstavili dva dela teveserije Jezero. Ste bili tam, ste preverjali, kako diha občinstvo?

"Ne, nisem bil na premieri, ker sem bil prejšnji mesec zaradi snemanja nadaljevanke desetkrat v Ljubljani. Bom pa Jezero seveda pogledal v decembru na televiziji."

Televizijske serije so v zadnjih letih doživele revolucijo, postale so medij za kompleksnejše zgodbe. Jih gledate?

"Zdaj spet gledam staro serijo Seinfeld, haha. Zabavno povedno, odlični igralci. Gledal pa sem seveda Sence nad Balkanom, prihaja že drugi sklop, tam imam manjšo vlogo. Sem dr. Anton Korošec, slovenski politik, predsednik Slovenske ljudske stranke, odličen politični taktik v predvojni Jugoslaviji. Pretežno je deloval v Beogradu, bil v nemilosti, poslan v eksil, se vrnil v Stojadinovićevo vlado in ..."

Stop! Da ne zajadrava v zgodovinske vode. Ste prebrali vse o dr. Korošcu?

"Veliko."

Že nekaj časa je hit skandinavski noir, požirali smo kriminalne serije s severa.

"Gledal sem jih bolj v odlomkih, mogoče zato, ker sem bil okupiran z drugimi stvarmi in ni bilo pravega časa. Ker ko je čas, takrat najraje pogledam, kateri filmi se vrtijo v tistem tednu na televiziji, in izbiram med njimi."

Jezero je isti žanr, presajen v slovensko okolje, in vi ste patolog Cvilak. Menda ste šli v UKC Maribor, na oddelek za patologijo, po znanje.

"Ljubeznivo sta me sprejela dr. Milan Krajnc in dr. Kristina Gornik Kramberger in sem jima zelo hvaležen, da sta me dobrohotno popeljala v svoje delo in mi nadvse temeljito razložila, kaj v scenariju, povezano s patologijo, ne štima. Kot patolog Cvilak sem bil seznanjen s tem, kako in kje začeti pregledovati truplo, pa da ne začnem pri prstih na nogah, ampak pri glavi ..."

Bil sem blazno tesnoben in nisem mogel spati. Ko sem se vrnil na snemanje, sem imel skoraj deset kil manj

Menda vam je bilo ponujeno, da v živo spremljate obdukcijo.

"Res je. Ampak sem se jima prijazno zahvalil. Da tega pa ne bi."

Je vaša pogosta praksa, da verodostojnost neke vloge, s katero ste zasedeni, podkrepite na ta način? Ste šli v mariborske zapore za vlogo paznika Alberta v Zvenenju v glavi, za župana Franto v župansko pisarno?

"Ma ne, pobereš pač glavne karakteristike tega lika, kot si ga sam predstavljaš. Pri Albertu je bil izpostavljen pendrek v roki, s katerim sem marsikaj počel, in ko me je kolega Šugman v vlogi arestanta Kebra, legende med zaporniki, zabrisal v steno, se je začela revolucija ... Majhna vloga, a res pravi cuker.

Župansko sliko s pripadajočimi volitvami, volilnimi prevarami, razkrojem moralnih vrednot, izjavami in tako dalje pa najdeš vsakodnevno tako na televiziji kot na posnetkih na youtubu. Zlahka si narediš sliko.

Oblast je hudič. Ko pride človek do oblasti, pogostoma zbudi v njem tudi vse najslabše. Večinoma ti oblastniki mislijo, da se 'regirunga', vodenje česarkoli, začne z njimi. 'Pred nami ni bilo nič in mi smo tisti, ki jih je treba brezpogojno upoštevati.' Na vseh nivojih se rojevajo taki oblastniki."

image
Ksaver Sinkar Nepogrešljivi obraz slovenskega filma v kriminalni seriji V imenu ljudstva

Se mi je zdelo, ja, da ne govorite več samo o županih.

"Naj gre za občine, državo, firme, javne ustanove, ja, tudi teater. Teater ni izjema. Mogoče je bilo to najlažje zaznati tudi letos na Borštnikovem srečanju v zvezi z dogodki v Slovenskem mladinskem gledališču. Kot da bi človek ne smel izraziti svojega mnenja, ki je drugačno od mnenja vodilnih. Stanislavski pravi, da moraš ljubiti gledališče, umetnost v sebi, ne pa sebe v gledališču oziroma v umetnosti."

Gledališkega reformatorja Stanislavskega radi citirate.

"Za večino nas, teatrskih ljudi, je pač njegov 'sistem', ki je izšel v šestih knjigah, brevir, ki bi ga moral igralec vsake toliko časa spet vzeti v roke, pa četudi je že vse prebral o tem, kako se dela vloga. No, in nujno je vzeti v roke vsaj četrto knjigo, kjer piše o etiki v gledališču."

Televizijska forma je bolj množičen medij kot film. Vam je to pomembno?

"V bistvu bi rad, da bi bil igrani program zastopan v enaki meri tako na televiziji kot tudi na filmu. Včasih je bil na televiziji vsak prvi ponedeljek v mesecu rezerviran za izvirno slovensko dramo. Še imamo danes to? Nimamo. Včasih je bilo vsaj dvakrat več denarja za film, kot ga je danes. No, zdaj se obeta, da bi ga bilo sukcesivno vsako leto več, in upam, da ga res bo. Pa seveda upam, da se bo našel denar tudi za film Mokuš, ne nazadnje tudi zato, ker je bilo vanj vloženega veliko denarja, a ga ljudje sploh niso videli. Kar pomeni proč vržen denar."

Se spomnite medenih časov za film?

"Seveda. Po projekciji Kavarne Astoria smo se na sprejemu pogovarjali, kako bogat je ta film. Koliko statistov je bilo, koliko eksterierjev, posegov v prostor ... Takšne lokacije požrejo veliko denarja - potrebuješ varovanje, preusmeriti je treba promet, zapreti ulice ... Pa tudi številni drugi filmi, v katerih sem igral, so imeli visok budžet, denimo Umetni raj iz leta 1990 ali pa deset let prej film Nasvidenje v naslednji vojni, ki je bil moj prvi film ..."

Kako je s temi snemanji zdaj? Lažje, ker ste v penziji in je časa več?

"Če bi živel v Ljubljani, bi lahko rekel: Ja, zdaj mi je neskončno lažje. A mislim, da ni slovenskega igralca, ki bi tolikokrat prevozil razdaljo med Mariborom in Ljubljano, kot sem jo jaz. Ker se pač vse snema tam. Hvala bogu, da sem še živ in tukaj; predvsem na stari sloveniki sem se nekajkrat znašel v situacijah, ko je šlo res za las. Zdaj pa je naporno, ker je avtocesta vse manj avtocesta. Zmeraj se nekaj dela na njej, zmeraj so zastoji, obvozi, nepregledne kolone tovornjakov. Zato težim režiserju, naj me ne naročajo zjutraj ob sedmih ali osmih, ker bi bilo treba vstati ob pol petih, da sem pravočasno v Ljubljani. Rečem: Prosim, imejte razumevanje za moja leta, kmalu bom star 68 let in tudi moji refleksi niso refleksi mladeniča ... Čeprav izgledam kot starejši mladenič, kenede?"

Igralec mora biti malo samovšečen, pravijo.

"Seveda, vsaj do neke mere. Če pa je preveč, ga lahko to pripelje v neke narcisoidne psihopatologije. Je pa zmeraj lepo slišati, ko kakšen igralec reče, da nima več problema s svojim egom ... Ja, za igralca ali igralko je izjemno osvobajajoče, če se razide s svojim egom, da ne govorim, kako osvobajajoče je to za cel ansambel, za cel teater."

Zdaj tolče iz vas sarkazem, a ne?

"Ma kaki, saj premorem tudi dobro mero samoironije. Tudi sam bi lahko napisal Zgodovino moje neumnosti (ker monodramo s tem naslovom smo že imeli - to je bil pred štiridesetimi leti avtorski projekt Željka Vukmirice). Neumnosti in občasnega egocentrizma, ki ga je na srečo vse manj. Marsikaj bi danes naredil drugače, drugače bi odreagiral. Večkrat bi pogladil svojega 'egeca' in mu rekel: "Ne ljudi za... Pojdi zdaj malo spančkat ..."

Zabavat? Zajebavat?

"Napišite: zajebavat."

Že veste, da je nacionalna televizija odkupila scenarije za šestdelno kriminalistično serijo po kriminalkah Mariborčana Avgusta Demšarja? Da se naslednje leto začne snemanje "primerov inšpektorja Vrenka"?

"Ja, mi je že eden od režiserjev to omenil. Ampak to je vse, kar vem. Da se dogaja v Mariboru ... odlično!"

Opiranje filmov in serij na sočasno literaturo - vam je všeč?

"Ja, saj cel svet tako dela in nastajajo krasne stvari, tudi največji blockbusterji. Posebno težo pa imajo zame izvirni scenariji, ki so poglavje zase. Izvirni scenariji se najdejo tudi pri nas, in da morajo študentje filmske režije na AGRFT posneti film po izvirnem, svojem scenariju, je hvalevredno. Oboje se mi zdi zanimivo: scenarij po sočasni literaturi in izvirni scenarij, s tem da osebno bolj stavim na zadnjega."

Če bi pri nas snemali veliko filmov in bi dobil igralec na mizo tri scenarije - zdaj pa se naj odloči ...

"Mmmmm ... ne znam si predstavljati. Tega nikoli ni bilo in najbrž ne bo, o tem lahko igralec le sladko sanja."

Berete zdaj kak scenarij, ki bo dočakal uprizoritev?"

"Ja, nekaj jih je, a se ne ve, ali se bo našel denar za snemanje. Imam pa v branju scenarij, ki mi ga je poslal Vinci Vogue Anžlovar, in vse kaže, da film Babica gre na jug dobiva nadaljevanje - Dedek gre na jug. Z Borisom Cavazzo naj bi igrala glavni moški vlogi, snemanje pa naj bi se začelo sredi naslednjega leta. Po vsej nekdanji Jugoslaviji bomo snemali, največ pa menda v Makedoniji. Upam, da se ne bo kaj zalomilo."

Vedno se imate česa veseliti.

"Če ni tu, je pa tam. Če ni doma, je pa na tujem."

Spet malo jedko?

"Veselim se tudi kakšne vloge v gledališču in vem, da bo prišla."

Tu ali tam?

"Tudi tu. Ker je krasno, ko umetniški vodja reče, da je treba upoštevati tudi prejšnje generacije. Kako nasprotno izjavi, da so bile te arogantne in mladih niso sprejemale ... Kaj, smo mi mlade davili ali kaj!?"

Klišejsko vprašanje: je lažje odigrati lik, ki ti je po duši blizu, s katerim si nekako uglašen, ali tistega, ki ga moraš skonstruirati?

"Pred mnogimi leti me je poklical režiser Miran Zupanič. 'Imam krasno vlogo zate v filmu Barabe! Pošljem scenarij.' In potem se pokaže, da je to vloga Balerine, lastnika nočnega lokala v mariborskem predmestju. Ampak Balerina je transvestit. Moja prva reakcija je bila: 'Lepo te prosim! Vse drugo, tega pa ne.' A me je prepričeval - ne s honorarjem, ker v slovenskem prostoru te lahko le malokdo prepriča s honorarjem - in prepričal. Da mora vsak igralec kdaj sprejeti vlogo, ki mu nikakor ni blizu. Naredil sem to in super je bilo. Krasne obleke sem nosil in - mmmm! - bujno lasuljo. Fajn smo se zabavali."

Pogosto ste v vlogi očeta.

"Ja, leta so tu. Ljubimec nisem bil nikoli, ne v filmu ne na odru. Aja, v Benečanki pa sem bil res ljubimec. No, tudi v tej gledališki vlogi sem nosil lepo, valovito lasuljo, imel renesančni kostum in rapir za pasom. So rekli, da moja pojava ni prav nič motila. Bilo je pred kakimi desetimi kilogrami. S tem se je začela in končala moja kariera ljubimca."

Tajkun Andrej Majer iz Reke ljubezni ali odpuščeni delavec Maks Bigec - v čem je razlika, ko načrtujete lik?

"Pri Maksu Bigcu in tudi pri Pišti Gajašu je bila točka identifikacije z likom pravzaprav kar za sosednjo mizo. Sam sem proletarski otrok, Tezenčan, tamovec, odraščal sem v delavski sredini in Stražunskem gozdu. In spremljal, kako je družba v novem redu doživela salto mortale, pa hkrati salto morale in etike. Spremljal tudi od blizu. Moj brat je preko noči postal tehnološki višek in vem, kako se ta šok odrazi na človeku in njegovem zdravju. Če obstaja božja pravičnost, potem upam, da bo čim več ljudi, ki so botrovali tem tragedijam, na svoji koži doživelo, kaj pomeni, ko te oropajo človeškega dostojanstva, in kaj pomeni živeti z občutkom odvečnosti."

Če zdaj vprašam tu na ulici - vsak bo rekel, da ste specialist za malega človeka, ne tajkuna. A igralec mora biti verjeten v vsakem od sto likov, ki jih igra.

"Seveda. Ljudje se pač najlažje enačijo s temo, ki je njim blizu. Lažje z Maksom Bigcem kot s Strindbergovim Očetom. Slednji bo manj ljudi spravil v jok. Ampak če jim postaviš usodo človeka zelo od blizu, se odzovejo.

Ko berem kakšno pesem in jo hočem potem interpretirati, me mora najprej pretresti in šele potem nastopita analiza pesmi in odstop od identifikacije. Tako je v gradnji vsake vloge. Če pa moraš brskati po sebi in iskati pro, contra in druge stične točke, ozadja in na ta način priti do nekega očiščenja - to je pa malo težje. Delati na vlogi je kar komplicirano, tako v teatru kot na filmu."

Advokat Karol Gatnik v Karpovem Umetnem raju (1990) - to je bila vaša prva glavna filmska vloga. Se spomnite, kako ste doživljali kamero?

"Spomnim, spomnim. Seveda sem že dva meseca pred začetkom snemanja spal s scenarijem pod blazino. Noč in dan sem preživljal s tem tekstom in moja pričakovanja so bila velika. Nenad Prokić zapiše nekje v Metastabilnem graalu, kako lahko minus v realizaciji in plus v hrepenenju človeškega srca rodita občutek žalosti."

To se vam je zgodilo? Velika pričakovanja in potem ...

"Minus v realizaciji. Če gledam na to s časovnega odmika tridesetih let, vem, da bi vlogo Gatnika gradil drugače. Mislil bi pa tudi na druge stvari. Tu pa tam bi se želel malo relaksirati, ampak takrat se nisem znal. Prekinil sem snemanje za 14 dni, ker sem preprosto zbolel, padel v neko črno luknjo. Bil sem tesnoben in nisem mogel spati. Ko sem se vrnil na snemanje, sem imel skoraj deset kil manj. Danes bi od scenarista, od režiserja - bolj zavedajoč se svojih pravic - zahteval, da mi kaj več povesta o vlogi. Pa zahteval bi, da mi ni treba že ob pol šestih v masko, če se ve, da do poldneva ne bom nič posnel."

Ekonomičnost časa ni nikogar skrbela.

"Nikogar. In to je nekaj groznega. Hodil sem po tistem Grožnjanu in producentu, ki se je vozil v belem beemveju iz svojega razkošnega apartmaja v hotelu Piran malo pogledat k nam ('No, kako ste kaj, umetniki?'), ni niti približno padlo na pamet, da bi nabavil vsaj kakšno brako prikolico, da bi se igralec lahko zalezel v njo in mogoče podremal kakšno uro. Ja, umetnost se začne pri infrastrukturi. Moliere je rekel, da se živi od dobre župe in lepe besede. V tem zaporedju."

V nekem intervjuju ste rekli, da se vam je kamera v začetku zdela kot grizli, ki lahko zdaj zdaj šavsne.

"Soigralec iz Umetnega raja Jurgen Morche, ki je videl mojo stisko - sijajen človek, veliko sva se družila -, mi je govoril: 'Kamera je tvoja prijateljica.' Še danes mi kamera pravi: 'Glej, Vlado, delaj, kar hočeš, samo ne mi lagat. Ker tega ne maram. Ne glumit. In pazi na detajl. Ker ljubim detajl. Veliko pove o človeku.'"

Ne pogrešate dinamike med publiko in seboj, ki se dogaja v gledališču?

"Ne, ker vem, da gre za drugi žanr. Ampak saj imam publiko, publika stoji za kamero in glavni v njej je režiser. In ko ta stric na koncu kadra reče 'Stop!', po navadi zinem: 'Boljši ne bom!' Potem je malo heca in seveda ponavljamo, včasih tudi večkrat."

Patologa sta mi prijazno in nadvse temeljito razložila, kaj v scenariju, povezano s patologijo, ne štima

Med sodobno gledališko in filmsko igro ni več velike razlike?

"Seveda ne. Dobro, če si v velikem prostoru, kjer imaš 800 gledalcev, moraš svoj aparat nastaviti drugače kot pri filmu. Z leti izkušenj dobiš občutek, neko notranjo uro, ki ti pravi: 'Tako napravi.' Moraš si predstavljati, kako bo vse videti na filmu, ko si pred kamero. Moraš misliti na bližino. Bolj kot v gledališču je pomemben detajl. Gledališče ima več možnosti za neko velikopoteznost. No, tudi v filmih gledam igralce, ki igrajo popolnoma gledališko in so fenomenalni. Gledam te starce, ki se in jih nič ne šparajo ..."

Jack Nicholson, Anthony Hopkins ... Mislite te letnike?

"Nicholson je tipičen primer tega, tudi Plummer, Caine, Eastwood ... Omenjam pač igralce, ki jih največ vidimo, se razume, enako dobre najdeš v Rusiji, Nemčiji, Italiji, v bivši Jugi ... Sprašujem se, zakaj v teatru ni starcev."

V našem teatru, ne tujem.

"Slovenija je znana po tem. 'Jernej, ti si delal, oddelal.' Pa četudi Jernej reče: 'Moje roke so zdrave, moje mišice so močne, pamet je na pravem mestu, dajte mi plug ...' Ne. Prav je imela Katja Perat, slovenska pesnica, ki je rekla: 'V tej državi si po določeni starosti za vse prestar.' Razen če si politik. V gledališču ne bi smelo biti tako. V gledališču potrebuješ štiri generacije, če hočeš biti narodno gledališče; dve sta mogoče dovolj za lutkovno. Mogoče. In če je Berlin tisti, ki narekuje gledališke trende, kot slišimo, malo poglejmo tudi v berlinsko gledališko zgodovino; videli bomo, da je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja gledališki velikan Bernhard Minetti pri svojih devetdesetih letih igral v Brechtovem delu Arturo Ui. Seveda ne več naslovne vloge, ki je bila včasih njegova paradna. Toliko, da ga niso prinesli na oder - in vsul se je huronski aplavz. To pa je kulturna zavest. Lahko se ustavimo tudi na Dunaju, v Burgtheatru, in boste videli, da je med 72 igralci devet starih od 75 do 85 let. Veste, naša publika bi reagirala enako kot tista v Berlinu, z njo ni nič narobe, v penzijo bi morali dati tiste, ki si izmišljajo butaste zujfe - v smislu 'za vse enako in konec'. A kaj, ko ne hodijo v gledališče!"

Radi pogledate "svoje" stare filme? Ker je vsak tudi dokument o igralcu.

"Ko so mi rekli, da bodo na podelitvi berta predvajali Kavarno Astoria, sem si rekel: 'Fajn. Da vidim, kje sem pred 30 leti delal felerje. Potem pa gledam film in ne bom rekel, da sem bil docela zadovoljen, ampak preveč lomil ga pa tudi nisem. Postavil sem lik, ob katerem lahko rečeš: 'No, takega gosposkega kelnarja pa poznamo.' Denimo iz starega hotela Orel, ki ga več ni. Vseh svojih filmov pa seveda ne morem pogledati, ker jih preprosto nimam. Nekaj malega je na cedejih in kakšen na ključku."

Mlada nagrada Bert nosi ime po slovenskem filmskem in gledališkem igralcu Bertu Sotlarju. Podeljuje jo Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre. Kipci, ki jih prejmejo nagrajenci, so avtorsko delo akademskega kiparja in režiserja Mihe Knifica. Nagrado Bert so doslej prejeli naslednji nepogrešljivi obrazi slovenskega filma: Miha Baloh, Ivanka Mežan, Radko Polič, Milena Zupančič, Boris Juh, Iva Zupančič, Boris Cavazza, Špela Rozin in letos Vlado Novak.

Filmski zapis je večen. To obremeni?

"Normalno. Včasih res rečeš, da boljši ne boš, včasih pa si moraš tudi izprositi kakšno ponovitev prizora, ker veš, da lahko bolje opraviš. Danes je pri snemanju filmov, še sploh pa nadaljevank, čas suho zlato. In to pritiska na igralca."

Ko prvič gledate "svoj" film - ste v stresu?

"Niti ne. Včasih med snemanjem prosim režiserja ali tajnico režije, da mi zavrti vsaj del tega, kar smo posneli. Ne moreš pa vedeti, kako bo videti film, ker na filmske nadgradnje - režijo, montažo, glasbo ... - nimaš vpliva. Malo sem že na trnih ob premieri, seveda, ampak nimam potnih dlani, prej je to veselo pričakovanje kot stres."

V vlogi igralca ste tako prepojeni s filmom, da ga najbrž ne morete gledati z očmi gledalca.

"Ne moreš ga gledati neobremenjeno, a če ga gledaš skupaj s publiko, dobiš takojšnji odziv, ali je tapravo."

Mala, srednja, glavna vloga - je zelo pomembno? Ego kdaj trpi?

"Z mirno vestjo lahko zagotovim, da nikoli ni trpel, niti v gledališču niti pri filmu. V tistih zadnjih letih, preden sem moral v penzijo, sem se moral vlog v gledališču celo otepati. Spomnim se, da sva se s tedanjim umetniškim direktorjem Diegom de Breo že prav kregala, ker nisem več zmogel vsega. 'Če že, daj mi malo vlogo! Daj mi cuker! Ne cele torte, samo cuker mi daj! Pa magari vlogo stenske ure, bom že naredil tik tak tako, da bo v redu.'"

Bralci bi zamerili, če bi ne rekla kaj o Pištiju Gajašu. Gotovo je zelo lepo, če ustvariš nekaj tako prepoznavnega, mogoče pa je tudi hudič nositi Pištija vedno s seboj.

"Kaj pa vem ... Meni ni šlo na živce, ko so me lovili za stotine selfijev. Tudi kak špricer sem zaradi Pištija dobil na mizo. Zanimivo pa se mi zdi, da vsi sprašujejo, kdaj bo drugi del Petelinjega zajtrka."

Balerina je transvestit. Moja prva reakcija na ponujeno vlogo je bila: “Lepo te prosim!”

Ne vemo, ali bo. Je pa monodrama Pišti arestant, ki jo igrate.

"Ja, in decembra me čaka kar nekaj nastopov."

Mali, a v resnici velik mali človek z impulzivno toplino. Ga imamo zato radi?

"Gajaš je seveda preprost človek, mogoče je tudi kaj prečital v življenju, ni bedak. Bere časopise, ve, kaj se v svetu dogaja, zna tudi odpreti kako debato, tudi nemščino obvlada. Pa ne pusti se jebat. In brez rezerve sledi srčnosti, ki ga vodi skozi življenje. Ravno zaradi tega se je verjetno ljudem priljubil."

image
Marko Vanovšek

Kje je končala tabla Vulkanizerstvo Pišti Gajaš?

"Ne vem, kje je original, ampak kopija tiste table je zdaj v Šentjurju pri Celju, pri vulkanizerju Dejanu Muleju. Na svoji delavnici ima obešeno. Jutri grem k njemu, da gume menjava."

Z Gajašem je štajerska govorica enkrat sinonim za žlahtnost, ne za butasti lik, kot smo vajeni.

"Ljudje tam v osrednji Sloveniji - na Štajerskem redko - me sprašujejo: 'Ja, kje ste se pa vi naučili prekmursko?' Marsikoga popravim, da ne govorim prekmursko, ampak prleško, in razložim, kaj je Prekmurje, kaj Prlekija. 'Aja, tega pa nismo vedeli,' pravijo. Saj jih razumem; kako naj vejo, če pa marsikdo ni niti bil pri nas, v 'azijskem delu Slovenije', kot se je nekoč trnovo izrazil moj ljubljanski kolega."

Kako pa Gajaša arestanta razumejo na Primorskem, denimo?

"Težko. Sem igral tudi tam, pa so na koncu rekli ljudje: 'Ma je ljepo, zastuopli pej nismo prou duosti.' Na začetku predstave dam navodila: 'Čüjte me zaj ... Če ne bote kaj razmili, roke auf pa me pitajte.' Tu pa tam se ustavim sredi predstave in vprašam: 'Ste me razmili?' In rečejo, da ne. Potem pa razložim in predstava traja kakih 20 minut dlje. Luštno je."

Tako kot Pišta ne more biti noben drug igralec kot vi, tudi za Štefuca iz filma Tistega lepega dne velja, da ga ni brez Berta Sotlarja. Je že prav, da sta se našla.

"Predvsem sem vesel, da to priznanje nosi njegovo ime. Bert Sotlar je zaščitna znamka slovenskega filma, igralski velikan. Če bi se ta znašel v Hollywoodu ... Ali v Franciji ... O tem, ali bi lahko Gajaša odigral kdo drug, pa ne morem soditi. Če bi se snemalo drugje in v drugem dialektu, bi bila morda to paradna vloga drugega igralca. Kaj pa vem! Jaz sem z egom, kot sem že rekel, malo v razhodu. Kar je, da ponovim, osvobajajoče. Človek zadiha. In s tabo cel svet."

Filmi, v katerih je nastopil:
Nekoč so bili ljudje (2019), Slovenija, Avstralija in jutri ves svet (2017), igrani, Družinica (2017), igrani, Niko (2017), kratki igrani film, Stekle lisice (2017), celovečerni igrani film, Avtošola (2014), celovečerni igrani film, Šanghaj (2012), igrani, Stanje šoka (2011), celovečerni igrani film, Traktor, ljubezen in rock’n’roll (2011), celovečerni igrani film, Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine (2011), igrani, Hit poletja (2008), celovečerni igrani film, Vampir z Gorjancev (2008), celovečerni igrani TV-film, Nebo nad blokom (2008), kratki igrani film, Petelinji zajtrk (2007), celovečerni igrani film, Mokuš (2006), celovečerni igrani film, Odgrobadogroba (2005), celovečerni igrani film, Ljubljana je ljubljena (2005), celovečerni igrani film, Pesnikov portret z dvojnikom (2003), celovečerni igrani film, Kajmak in marmelada (2002), celovečerni igrani film, Zvenenje v glavi (2002), celovečerni igrani film, Poker (2001), celovečerni igrani film, Barabe! (2001), celovečerni igrani film, Junaki petega razreda (1996), TV-nadaljevanka, Okus krvi (1996), kratki igrani film, Triptih Agate Schwarzkobler (1996), celovečerni igrani TV-film, Striptih (1995), celovečerni igrani TV-film, Radio.doc (1995), celovečerni igrani TV-film, Ko zaprem oči (1993), celovečerni igrani film, Predsednik (1992), celovečerni igrani TV-film, Primer Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo (1991), celovečerni igrani TV-film, Decembrski dež (1990), celovečerni igrani film, Umetni raj (1990), celovečerni igrani film, Kavarna Astoria (1989), celovečerni igrani film, Veter v mreži (1989), celovečerni igrani film, Nekdo drug (1989), celovečerni igrani film, Moj ata, socialistični kulak (1987), celovečerni igrani film, Ljubezni Blanke Kolak (1987), celovečerni igrani film, Dopust (1987), celovečerni igrani TV-film, Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983), celovečerni igrani film, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), celovečerni igrani film Nasvidenje v naslednji vojni (1980). Dokumentarec Križ in kladivo (2015).
Vir: Slovenski filmski center
Anketa

Ali poleti kaj manj uporabljate elektronske naprave (TV, računalnik, mobilnik idr.)?

Sudoku