Sadimo paradižnike: Udomačene sorte okusnejše, a tudi hibrid ni napačna izbira

Miša Pušenjak, 7.5.2020
Profimedia

Vsi novejši hibridi so tolerantnejši za številne glivične bolezni, ki v zadnjih letih delajo težave vrtičkarjem. Res pa je, da so naše stare, udomačene sorte, kot sta saint pierre in predvsem volovsko srce, neprekosljivega okusa.

Na našem trgu že dobite pripravke, ki rastlinam pomagajo premagovati temperaturne težave, to so izvlečki ameriškega slamnika ali rastlinske esence, ki poleg alg vsebujejo tudi izvleček baldrijana in še nekaterih rastlin. Svetujem, da dva dni pred presajanjem uporabite enega izmed obeh. Žal nista dostopna prav v vsaki trgovini, zato pričnite težiti svojim trgovcem že danes. Vsi ju lahko naročijo, če le želijo. Najdete pa ju tudi na spletu.

Treba je vzgojiti sadike

Danes vzgajamo samo sadike s koreninsko grudo. Resnično priporočam, da si vzamemo čas za pikiranje (ne presajanje), saj to močno vzpodbudi rast večjega števila stranskih koreninic, ki bodo lahko v suši poiskale in črpale več vlage.

image
Miša Pušenjak Solata, že pobrana, bazilika in cvetlice, žametnice, so dobre sosede paradižnika.

Pravi čas za začetek pikiranja je takrat, ko se klični listi postavijo v vodoraven položaj in med njimi opazimo prvi pravi list. Kasneje mlade rastlinice že pričnejo konkurirati med seboj za hrano in predvsem svetlobo. Naša sadika tako že izgublja kakovost.

Ko pikiramo, posadimo rastlinice globlje, kakor so rasle - kar do kličnih listov. Tako bo koreninski sistem rastlin globlji in bo lahko poiskal in načrpal iz zemlje več hranil in več vode.

Dobra paradižnikova sadika je visoka največ 25 centimetrov

Takoj po vzniku lahko rastlinice za dan postavimo na hladno, na 15 stopinj Celzija. To šokiranje z nizko temperaturo povzroči, da bo sadika nizka, kompaktna in čokata. Po pikiranju naj bodo rastline še nekaj časa na toplem, po dveh, treh dnevih pa postopoma znižujemo temperaturo na 15 do 18 stopinj Celzija. Če so dnevi oblačni in mrki, temperaturo znižamo, ne zvišamo. Prostore redno zračimo, saj je zračna vlaga največji sovražnik rastlin. A to je zdaj za nami. Sadike že imate ali pa ste jih po vsej verjetnosti kupili. Sledi še nekaj nasvetov pri izbiri sort.

Kombiniranje na vrtu

Sprašujete me, katere sorte bi izbrala, kaj bi priporočila. In vselej se znajdem v zadregi. Z globalizacijo in vstopom v EU se je v Sloveniji pojavilo veliko število različnih sort in predvsem hibridov. Vseh tako ne morem več poznati. Zato bi napisala samo nekaj priporočil, kako pravzaprav izbirati.

Najprej naj razžalostim tiste, ki menijo, da so hibridi nekaj nenormalnega in da jih Slovenci ne bi smeli sejati ali saditi. To je popolnoma napačno mišljenje, vsaj kar se tiče paradižnika in nekaterih drugih zelenjadnic, ne pa vseh. Vsi novejši hibridi so tolerantnejši (ne odporni) za številne glivične bolezni, ki v zadnjih letih delajo težave vrtičkarjem. Res pa je, da so naše stare, udomačene sorte, kot sta saint pierre in predvsem volovsko srce, neprekosljivega okusa. Sama še nisem srečala hibrida, ki bi bil tako okusen, kakor je saint pierre. Zato pa že lahko kupimo seme in predvsem sadike hibridov, ki so enako mesnati, enakega okusa, nekateri pa celo enake barve, kot je volovske srce. Nimajo pa njegove značilne srčaste oblike. Vendar je žal ravno volovsko srce, tudi njegova nekoliko izboljšana različica val, najbolj občutljivo za krompirjevo (paradižnikovo) plesen in črno pegavost (alternarijo).

Mešanica hibridov in sort

Zato priporočam, da na vrtu vedno posadimo mešanico hibridov in sort. Sorte izberemo zato, ker jih imamo najraje in so točno takega okusa, kot si želimo. Vendar je treba računati, da bodo v vlažnem vremenu hitro propadle zaradi bolezni.

Hibridi bodo vzdržali veliko dlje, njihov pridelek je višji, ni pa tako okusen. Če kupujete seme, potem tako poznate sorte (ali hibride), ki jih imate najraje. Če pa kupujete sadike pri vrtnarjih, vsekakor zahtevajte in si zapomnite ime sorte ali hibrida za naslednje leto. Ne glede na to, ali vam je bil všeč ali ne, je dobro vedeti, kaj boste iskali naslednje leto. Ne zadošča samo zgoden, poznejši, debeloploden, mesnat, droben ..., saj se ravno pri paradižniku sorte izredno razlikujejo po okusu, pa tudi po barvi, obliki in velikosti. Vse to je pomembno, ko paradižnik jemo.

image
/Profimedia V solati je neprekosljiv.

Svetujem tudi, da imate na vrtu vedno rastlino ali dve češnjevca, drobnoplodnih paradižnikov, ki imajo skoraj vsi odličen okus. Naj otroci ob televizorjih in računalnikih raje zobljejo sladke paradižnikove plodove, kot da hrustljajo čips, kikirikije ali sladkarije.

Kaj se druži s paradižnikom

Paradižnik bo vsekakor bolje uspeval v družbi z baziliko, zato je ob rastlinah paradižnika skoraj obvezna soseda ta kraljevska dišavnica. Naj povem, da je grmičasta bazilika, to je ta, ki jo sadimo tudi v balkonska korita, veliko bolj trpežna kakor tista z bleščečimi listi in jo najbolj poznate.

Grmičasta bazilika je njegova najboljša prijateljica

Spomladi med sadike paradižnika posejte solato berivko ali presadite sadike glavnate solate. Tako boste izkoristili prazen prostor, ki pa ga paradižnik kasneje potrebuje. Poleti lahko med rastline skrijemo cvetačo, ki ji v vročih dneh ustreza senca. Prav tako bo zemljo odlično pokrila novozelandska špinača, pa še izredno koristna zelenjadnica je. V prvem letu boste seme kupili, kasneje se bo zasejala sama in jo boste samo presadili tja, kjer jo boste potrebovali. V jeseni pa lahko posejemo motovilec ali špinačo.

Ne pozabite, tudi barve so potrebne, da na vrtu vlada sožitje med rastlinami in koristnimi žuželkami. Zato naj ob robu grede rastejo kapucinke. Te skromne lepotice so bile nekoč izredno velike in so potrebovale veliko prostora, danes pa najdete tudi grmičaste sorte. Kapucinke preganjajo strune in druge škodljivce stran od korenin naših rastlin.

Paradižnik se dobro razume tudi z bobom (a tega ne sejemo več, je prepozno), bučkami, čebulo, črno redkvijo, kolerabico, kumarami, fižolom, radičem, peteršiljem, porom, mesečno redkvico, redkvijo, špargljem, zeleno, česnom, hrenom, špinačo, med zelišči pa so ob baziliki njegovi dobri sosedje boraga, meta, koper, kapucinke, drobnjak, ognjič, rožmarin, žajbelj, timijan in melisa. Izbira je velika.

Izbira sadike

Dobra sadika ni velika, temveč nizka, okoli 25 centimetrov visoka rastlina s petimi listi in močnim, dobro razvitim koreninskim sistemom. Ne sme imeti nastavljenih cvetov ali celo plodov. Prej opisana bo presajanje najbolje prenesla in bo v novi, hranilni zemlji hitro zaživela in rasla naprej. Večje sadike rade odvržejo prve cvetove ali pa jih sploh ne nastavijo. Tako sadiko vzgojimo v rastlinjaku v 60 do 80 dneh.

Dan pred presajanjem sadike dobro zalijemo s pripravki iz izvlečkov morskih alg, ki bodo pomagali premagati stres po presajanju. Rastline posadimo čim bolj globoko, lahko vse do prvih pravih listov. To velja za klasične sadike iz sejančkov, cepljene sadike pa sadimo samo tako globoko, kot so rasle do sedaj. Cepljeno mesto naj bo čim višje nad zemljo, da ne bo plemenit nadzemni del pognal svojih korenin in s tem izničil dobrobit cepljenke - veliko večji in močnejši koreninski sistem.

Razdalja med rastlinami mora biti vsaj 50 centimetrov, saj je največji sovražnik paradižnika zračna vlaga. Dovolj zračen in osvetljen nasad bo veliko kasneje propadel zaradi bolezni. Med vrstami naj bo 70 centimetrov. Pazimo, da v kolobarju paradižnik ne sledi krompirju, papriki ali jajčevcu.

Ob deževju in vlažnih, rosnih jutrih rastline redno varujemo z naravnimi pripravki, kot so sojin lecitin, izvlečki preslice, česnov izvleček, timijanov pripravek, bakrena listna gnojila iz trgovin. Pridni bodo doma pripravili kamilični, rmanov čaj, naredili izvlečke iz rastlin bezga, kopriv ali preslice. Tudi z razredčenim mlekom (1:1) lahko pomagamo rastlinam. Zelo uporaben je pripravek iz sode bikarbone. Če mu dodate prah iz čilijev ali v vodo namakate čilije vsaj 24 ur, boste pregnali še pršice, ki pa niso najbolj pogost sovražnik paradižnika. S temi pripravki moramo liste in stebla dobro omočiti.

image
Miša Pušenjak Poškodovan in nepravilno oblikovan paradižnik kot posledica mraza

Redno odstranjevanje čim manjših zalistnikov je nujen ukrep, če želimo vzgojiti zdrave plodove in se veseliti rdečih plodov sonca še dolgo v jesen. Cepljenkam pa pustimo prve tri zalistnike, damo vsakemu svojo oporo, kasneje pa ostale zalistnike prav tako odstranjujemo.

Junija ga lahko sadimo še enkrat

Manj je znano, da je zelo smiselno paradižnik konec junija saditi še enkrat. V ta namen ga posejemo ravno zdaj ali pa prve zalistnike damo kar v vodo ali v ustrezne lončke in vzgojimo sadike. Slednje pride prav predvsem, če ste se odločili za hibride. Konec junija boste tako imeli čvrste, ravno prav velike sadike. Te bodo v jeseni veliko bolje rodile in imele manj težav, saj bodo še mlade in odporne. Saj veste, mladi vedno lažje prenašajo vse tegobe vremena.

Starim, zdaj sajenim rastlinam pa po peti etaži odrežite vrh, tako bodo vsi plodovi na njih lepo in enakomerno dozoreli. Tak način razmišljanja je veliko bolj smiseln kakor pretirano ukvarjanje s škropivi in sredstvi za varstvo rastlin. Tudi manj dela zahteva, pa še ceneje je.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku