Najstarejša koča pri nas ima 120 let

Zvezdana Bercko, 1.8.2020
Andrej Petelinšek

Stara dama iz naših hribov, češka koča nad Jezerskim, zgrajena leta 1900, je najstarejša koča pri nas, ki še danes stoji v originalni podobi.

Planinstvo se je na ozemlju današnje Slovenije začelo pospešeno razvijati v drugi polovici 19. stoletja in kmalu se je pojavila potreba po planinskih kočah oziroma zavetiščih za planince. Prva koča, postavljena v naših hribih, je bilo zavetišče na Podih pod Triglavom, postavljeno leta 1869 v bližini današnje koče Planika. Denar za zavetišče so zbrali ljubiteljski planinci, nato pa sta ga v enem mesecu zgradila Jože in Lovrenc Škantar iz Srednje vasi pri Bohinju. Skromna koča, krita s skodlami, v kateri sta bila pograd s šestimi ležišči in majhno odprto ognjišče, je bila zgrajena iz kamenja, zloženega "na suho" ter zatesnjenega z rušo in mahom. Obratovala je le pet let, zaradi čudovitega razgleda pa je bila znana kot triglavski tempelj.

Ko je bilo leta 1893 (skoraj dvajset let za kranjsko podružnico Nemško-avstrijskega planinskega društva) ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD), se je takoj lotilo tudi gradnje koč. Že naslednje poletje so odprli dve. Otvoritev Orožnove koče na planini Za Liscem pod Črno prstjo, ki so jo poimenovali po prvem načelniku SPD Franu Orožnu, je bila 15. julija 1894. Originalna koča je leta 1944 pogorela, na obronku planine danes stoji nova koča. Leta 1894 je bila zgrajena tudi Kocbekova koča na Molički planini, poimenovana po prvem načelniku Savinjske podružnice SPD Franu Kocbeku, odprta je bila 16. avgusta 1894. Leta 1999 so jo obnovili in danes deluje kot občasno odprto Kocbekovo zavetišče pod Ojstrico.

S še starejšimi temelji se sicer ponaša koča na Klemenči jami (1208 metrov) na Klemenškovi planini pod severnim ostenjem Krofičke nad Logarsko dolino. Kočo so leta 1954 uredili solčavski planinci iz stare pastirske koče, ki je bila zgrajena leta 1832.

Izbor naj planinske koče
Še do ponedeljka lahko oddate svoj glas v prvem krogu akcije Naj planinska koča, v kateri Planinska zveza Slovenije (PZS) v sodelovanju s portalom Siol izbira naj planinsko postojanko in naj visokogorsko planinsko kočo po izboru obiskovalcev gora. Rdeča nit letošnje akcije je odkrivanje manj znanih planinskih poti in planinskih postojank, kar bo v sezoni, ki jo in jo še bodo številni Slovenci preživeli v svoji domovini, dobrodošla informacija. Seveda pa vsak glasuje po svoje, za postojanko, v kateri se počuti najbolj zaželeno, v kateri najbolje poteši svojo lakoto, kjer uživa v najlepših razgledih in se najbolje informira o planinskih poteh.
Letos lahko izbirate med 156 planinskimi kočami, od tega jih je 28 v visokogorju. Deset koč (po pet iz vsake kategorije), ki bodo dobile največ glasov, bo uvrščenih v drugi krog, ki bo od 28. julija do 3. septembra. V njem pa ne bodo odločali le glasovi planincev, ampak bo letos prvič vključena tudi strokovna komisija. Naziva naj planinska postojanka in naj visokogorska planinska koča bosta dobili koči, ki bosta v svoji kategoriji dobili največ vaših glasov in ki bosta po mnenju strokovne komisije izpolnjevali vse ustrezne kriterije.
Izbor naj planinske koče poteka letos že šestič. Prvi zmagovalec leta 2015 je bil, takrat še v enotni kategoriji, Planinski dom na Kumu, leto kasneje Valvasorjev dom pod Stolom, leta 2017 pa Roblekov dom pod Begunjščico. Leta 2018 je izbor prvič potekal v dveh kategorijah, med planinskimi postojankami je ponovno zmagal Valvasorjev dom pod Stolom, v novi kategoriji, v katero so uvrstili 29 koč prve kategorije, ki so težje dostopne in imajo zahtevnejše razmere za delo, pa so sodelujoči za zmagovalko izglasovali Kočo na Klemenči jami pod Ojstrico. Lanska zmagovalca sta Dom na Kofcah v prvi kategoriji in Zasavska koča na Prehodavcih v drugi, letos zasluženo počivata in ju na seznam za glasovanje niso uvrstili.
Najstarejša koča na Pohorju je Ruška
Ruško kočo, ki stoji na jasi ob cerkvi sv. Areha vzhodno od Žigartovega vrha, je zgradila in 8. septembra 1907 odprla Podravska podružnica SPD iz Ruš. Ob njej so postavili še dve koči: leta 1912 Planinko in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri postojanke so v noči na 12. november 1943 požgali partizani, da sovražnik ne bi imel v njih zatočišča. Že 20. oktobra 1946 je PD Ruše odprlo novo Ruško kočo, ki so jo zgradili na temeljih požgane Planinke. Zaradi vse večjega obiska so na starih temeljih zgradili še novo Čandrovo kočo, ki so jo odprli septembra 1987. Ime ima po stari pohorski rodbini Robnik-Čander, ki je podarila zemljišče za vse planinske postojanke pri Arehu.

Češki planinci v slovenskih hribih

Vse te koče se ponašajo s častitljivo starostjo, a vse so bile predelane, dodelane ali na starih temeljih postavljene povsem na novo. Najstarejša koča, ki je še danes stoji v originalni podobi, pa je Češka koča nad Jezerskim, ki prav te dni praznuje 120-letnico. Leta 1900 so jo na višini 1543 metrov na krnici Spodnje Ravni nad prepadnim pobočjem Ravenske Kočne, pod severnim ostenjem Grintovca in Dolgega hrbta, postavili češki planinci, ki so bili takrat zelo pogosti obiskovalci naših gora. Združeni so bili v češko podružnico Slovenskega planinskega društva, ki so jo ustanovili leta 1897 v Pragi.

​Leto kasneje so člani podružnice predlagali izgradnjo koče v slovenskih Alpah. Točno lokacijo za kočo so v začetku poletja 1899 izbrali raziskovalec slovenskih Alp, avstrijski matematik in alpinist Johannes Frischauf, načelnik Savinske podružnice SPD Fran Kocbek, načelnik češke podružnice K. Chodounsky in župan občine Jezersko F. Muri. Pri izbiri so pazili zlasti na to, da je lokacija varna pred plazovi.

V Sloveniji 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov
Po podatkih Planinske zveze Slovenije imamo v Sloveniji 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov. Planinske koče se delijo na tri kategorije. V prvo so uvrščene koče z območja Julijskih Alp, Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp in Snežnika, ki niso dostopne po javni cesti ali z žičnico, od najbližjega izhodišča pa je do njih vsaj uro hoda. V drugo kategorijo sodijo planinske koče v visokogorju in sredogorju, do katerih je v zimskih razmerah vsaj eno uro hoda. Preostale koče so v tretji kategoriji.
image
Facebook Koča je izhodišče za vzpone na številne vrhove Kamniško-Savinjskih Alp.

​Junija 1899, takoj ko se je stopil sneg, so začeli graditi kočo v slogu tipične češke kmetije, na zgradbi pa so tudi tipične stavbarske značilnosti tistega časa na Jezerskem, na primer okna, veranda, gank in kritina s skodlami. Načrt za kočo je izdelal praški arhitekt J. Podhajsky, gradbena dela pa so izvajali domači mojstri pod vodstvom Frana Kocbeka. Do začetka poletja 1900 je bila gradnja končana. Slovesna otvoritev 26. julija 1900, ko je kočo blagoslovil duhovnik Jakob Aljaž, je bila izjemen dogodek. Koča, ki je ponudila odlično izhodišče za ture na Grintovec, Kočno in Dolgi hrbet, pa je kmalu postala priljubljena tako med češkimi kot slovenskimi gorniki.

V začetku je bilo v koči le šest ležišč, zaradi naraščanja števila obiskovalcev pa je bila v drugi polovici 20. stoletja deležna številnih izboljšav, razširitev in adaptacij. V 60. letih so do nje zgradili tudi tovorno žičnico, do takrat pa je bila edina pot za oskrbo koče planinska pot. Vse, kar so potrebovali, so nosači na vrh znosili v krošnjah na hrbtih. Tudi do trikrat na dan so do koče prenesli po 40 ali celo 50 kilogramov tovora. Na začetku so poskušali tudi s konji, a le dokler eden od njih ni zgrmel v prepad. Pot čez Hudičeve klance in znamenito "lojtrco" je bila zanje prezahtevna.

Koča sama pa je vsa ta leta ostajala takšna, kot je bila leta 1900. Popolnoma originalna je zunanjost, z izjemo nekaj nujnih funkcionalnih prenov pa tudi večina notranjosti. Posebno značilna je osrednja izba, v kateri so še staro leseno pohištvo in okna.

Oskrbnik kot zdravnik za planinčevo dušo

A naj so koče še tako domače, tisto pravo vzdušje jim dajejo oskrbniki. Češka koča je že 60 let v domeni znane gorniške družine Karničar. Najdlje, skoraj 40 let, od leta 1960 pa do 1996, jo je oskrboval legendarni Andrej Karničar (1923-1998).

"Za oskrbnika visokogorske planinske postojanke je bil menda rojen - lahko bi rekli, da je bil zdravnik za planinčevo dušo. Za odgovor na vprašanje planinskega obiskovalca si je vedno vzel dovolj časa, četudi je imel še toliko dela; spraševalca je povabil, naj se mu pri druži pri delu, tačas pa mu je povedal, kar je gornik hotel zvedeti. Na vprašanja svojih obiskovalcev ni odgovarjal iz vljud­nosti, vsakega spraševalca je najprej ocenil in mu šele nato svetoval. Ko so nekateri dvomili, ali bodo ta dan do predvidene spremembe vremena še lahko prišli do cilja, je marsikoga spodbudil, naj se te ture kar loti, marsikaterega pa je od načrtovanega pohoda odvrnil, ko je ocenil, da mu ta dan verjetno ne bo kos. Morda je bil tako cenjen tudi zaradi tega, ker je znal presoditi, kako se bo načrt v takratnih razmerah uresničil," je ob smrti Andreja Karničarja leta 1998 v Planinskem vestniku zapisal Marjan Raztresen.

image
Facebook Iskali so lokacijo, ki je varna pred plazovi.

Vsa Karničarjeva družina je dobršen del leta preživljala v Češki koči. Že pozno spomladi so se preselili na Spodnje Ravni in tam ostali do pozne jeseni. Karničarjevi otroci, med njimi tudi kasnejši vrhunski alpinistični smučar, lani tragično preminuli Davo, so se tam spoznavali z gorami in smučanjem. Tudi kar s koče so hodili v šolo na Jezersko, vsak dan v dolino in nazaj po poti, za katero povprečni planinec porabi približno dve uri. Karničarjev najmlajši sin Drejc, danes župan Jezerskega, ki je bil nekaj let tudi sam oskrbnik Češke koče, pa je o očetu kot legendarnem oskrbniku za portal Siol povedal: "Imel je izjemen občutek za človeka, znal ga je prebrati v trenutku, ko ga je pozdravil z dober dan. Zanimali so ga ljudje in njihove zgodbe, začutil je, kaj si želijo početi, in jim pri tem svetoval. Vedno radi vidimo, če si kdo za nas vzame čas, in on si je to res znal!"

image
Andrej Petelinšek

Od leta 2015 je oskrbnica Češke koče nekdanja žena Dava Karničarja Karmen. Strinja se z vtisom praktično vseh, ki so kočo obiskali, da je ta "stara dama" res nekaj posebnega. "Je kot stara mamka z dušo, ki ne potrebuje dodatnega lišpa. Vsaka deska se oglaša po svoje in vsaka pripoveduje vsaj 70 zgodb. Dolgčas nam nikoli ni. Ali mi ustvarjamo zgodbe ali pa jih poslušamo," je Češko kočo opisala ob enem od prejšnjih izborov naj planinske koče.

Anketa

Ali poleti kaj manj uporabljate elektronske naprave (TV, računalnik, mobilnik idr.)?

Sudoku