Ob 1. novembru: Življenje in smrt

Bojan Tomažič, 1.11.2019
Ekart

Ob prvem novembru sem seveda tisti, ki na grob prinese rože in sveče (letos papirnate). In še vedno me zdela to, da ni več stare matere, brata, mame, tet in stricev in meni ljubih bratrancev in sestričen, s katerimi sem v otroštvu sobival tako kot nikoli kasneje v življenju z nikomer.

Sosedu, ki se v tem času, ne vem, ali naj napišem, da sarkastično ali ne, običajno šali, da dolgo več ne bomo in da sva zdaj midva na vrsti, se sicer nasmehnem, čeprav mi ni do smeha, ker sem strahopetec na kvadrat. Človek mora biti pripravljen na konec, mi govorijo vsi, jaz pa bi se najraje vprašal, ali sem človek. Tako se počutim kot severni medved, ki sprašuje očeta, ali je res severni medved, ker ga zebe kot psa.

Manca Košir je v razglabljanju o smrti pisala, da ni pomembno le, da se rodiš, najpomembneje je, kaj iz svojega življenja narediš. "Smrt je sklepno dejanje kroga bivanja, zato je njen najpravičnejši meter. Mi merimo iz dneva v dan, iz leta v leto, smrt pa dokončno izmeri. Pokaže, kdo si (bil), kakšne sledi si pustil za seboj, v kaj si verjel, koga navdihnil, komu predal štafetno palico, ki jo slehernik dobi ob rojstvu. Je zato, ker sem se rodila, na svetu malce več dobrote, nekaj več ljubezni? Koliko ljudi me je shranilo v svoj srčni spomin? Kdo želi hoditi po poti, ki sem jo utirala? Smrt bo imela odgovor. Pošten odgovor."

Tako kot sleherni odnos je tudi odnos do smrti procesne narave. "Brez življenja ni smrti, to drži kot pribito. Ampak tudi brez smrti ni življenja! Polnega, zavedajočega se, radostnega in hvaležnega življenja. Pogoj zanj je zavedanje o svoji minljivosti in minljivosti drugih. Prav zato smo hvaležni, da smo (še) živi, da dihamo! Kar ni samoumevno."

Ko se zares zavedamo svoje smrtnosti, življenje ni več težko, je še dodala. "Bivanje postane prosojno in lahkotno. Vemo, kaj je v življenju pomembno in kaj ni, za kaj si velja prizadevati, katere so resnične vrednote in kaj površinski blišč. Prav smrt nas uči: človekovo je zares samo tisto, za kar je hvaležen. To ostane."

Samo v srcu lahko dosežeš nebesa

Nato si je pomagala še s tistim, kar je napisala Alenka Rebula. "Prav malo stvari potrebuješ, da hodiš v pravo smer, da ne zmrzneš, ugasneš, obnemoreš in pozabiš svojega jezika." Tako malo jih je, da gredo v majhen nahrbtnik. "Vzemi na pot svoj mali nahrbtnik, tvoja duša ne preživi brez njega. V njem so na varnem vse tvoje dragocenosti. Ne smejo se izgubiti, kajti nič jih ne more nadomestiti. Nosi vedno s seboj svoj mali nahrbtnik in glej, da ga nikoli ne prodaš. V največji nevarnosti te lahko reši le tisto, kar je v njem." Ta mali nahrbtnik da nesemo s seboj tudi v smrt. "Ko zavesa bivanja zapira veke, z notranjimi očmi jasno vidimo svoj nahrbtnik in vse, kar je v njem."

Da je ob misli treba imeti pred očmi življenje, se zdi seveda najbolj normalno razmišljati. Rudi Kerševan je napisal nekaj v tem slogu, da največ ljudi umre že pred smrtjo. In tega si ne smemo dovoliti. Ameriški pisatelj Dale Carnegie je napisal, da je ena najbolj žalostnih stvari, ki jih ve o človekovi naravi, ta, da vsi skušamo odlagati življenje. "Vsi sanjamo o nekem čarobnem nasadu vrtnic onkraj obzorja, namesto da bi uživali ob pogledu na vrtnice, ki danes cvetijo pred našim oknom." Rumi je to povedal s še manj besedami. "Samo v srcu lahko dosežeš nebesa."

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku