Pogled iz penziona: Bog ima čas

Sonja Ploj Ratajc, nekdanja novinarka Večera, 30.6.2019
Andrej Petelinšek

Mi, smrtniki, pa si skušamo potovanje skozi odmerjeni čas kolikor se da olajšati.

Kako smo v Sloveniji čakali avtocesto! Naveličani poltretje ure strahu v kolonah s tovornjaki od Maribora do Ljubljane smo bili prepričani, da nas bo odrešila potovalnih muk – in nas je res, a le za nekaj let. Zdaj so tudi štiripasovnice - ker je Slovenija, neto izvoznica, postala pomembna tranzitna država in čeznjo potujejo milijoni ton najrazličnejšega blaga - ves dan polne, zastoji zaradi okvarjenih vozil, nesreč ali vzdrževanja pričakovani, ljudje, ki imajo obveznosti v kakšnem drugem koncu države ali v prestolnici, pa s potrpljenjem pri koncu. S peticijo sporočajo, da je po njihovem mnenju sprejemljivi čas za vožnjo med največjima mestoma v državi 50 minut in da naj prometni strategi in vlada kaj ukrenejo.

Morda ne bi smelo biti preveliko presenečenje, da podpisniki peticije, univerzitetni profesorji, ne govorijo le o avtocesti in osebnih vozilih, pač pa tudi o vlakih, ki se pri nas po hitrosti potovanja res težko merijo s tistimi v sodobnem svetu. Čeprav ravnokar prihajajo novi, sodobni, zajetna pošiljka. Zaradi konfiguracije terena in krajših razdalj med mesti se morda v Sloveniji še ne bomo tako kmalu vozili s 400 in več kilometri na uro, a skoraj dve uri za 130 kilometrov? V dosedanjih prometnih strategijah je bil pač avtomobil s svojo fleksibilnostjo – poselitev je namreč v Sloveniji zelo razpršena - absolutno v središču, vlaki in proge pa pri naložbah več ali manj pastorek. Dokler nam (po izkušnjah evropskih mest in poudarkih evropske prometne politike) ni kanilo, da se tudi najhitrejši avti v zastojih premikajo po polžje. Tako kot na zatrpanem ljubljanskem obroču, kamor se zlije množica tokov.

Presenečenje pa je zame kar nekaj dvomečih ali celo kritičnih glasov ob zamisli o širitvi ljubljanskega obroča s tretjim pasom – z opozorili, da so gneče in zastoji ob konicah v bližini večjih mestih tudi drugod po Evropi običajni, in da bi bila širitev obroča draga rešitev, pa spet le za nekaj let. Pobrala pa bi spet nova zemljišča, tako kot jih bo odnesla tretja os, ustavno sodišče namreč ni našlo neustavnosti pri izbiri trase. Toda zemlja postaja zaželena in dragocena - v senci velikih projektov se družinske kmetije in velika živilska podjetja prav zdaj tolčejo, kdo naj ima pravico za najem državnih zemljišč. Enim je treba vzeti, če hočeš drugim dati, in prvi bi potem odpuščali. In potem še izpusti toplogrednih plinov, promet ima kar zajeten delež. Najbrž bo res vse več električnih avtomobilov, a del elektrike bo še nekaj časa iz fosilnih goriv.

Zato je dobro, da vse več ljudi razmišlja o različnih alternativah, ukrepih, ponudbah, spodbudah. Gotovo so med nami taki, ki bi ob sprejemljivi ceni in prometnih navezavah raje kot avto izbrali javni prevoz, ki pomeni tudi manjšo porabo energije in manj izpustov, ker jih gneča na cestah utruja in jim načenja živce - ali ker lahko že čas vožnje porabijo za delo (potem pa morajo vseeno še vedno evidentirati čas prihoda v službo?). A vsem bo pomemben čas; taki smo, hitimo, čedalje bolj hitimo. Ljudem iz modernih zahodnih družb, kjer je vse podrejeno učinkovitosti, kjer je čas denar in prosti čas dobrina, ki si jo je treba prislužiti in izboriti, se zdi nenavadno, ko slišijo, kakšen pomen pripisujejo času ponekod drugod po svetu. Na Madagaskarju, denimo, kot je pred časom za nacionalni radio pripovedoval eden od tamkajšnjih misijonarjev, se dogovorijo, da bodo naslednji dan odločali o kakšni pomembni stvari, potem pa traja in traja, da se zberejo. Odgovor začudenemu Evropejcu: bog ima čas. Mi, smrtniki, pa si skušamo potovanje skozi odmerjeni čas kolikor se da olajšati.

Anketa

Podpirate uporabo pirotehnike?

Sudoku