Pogled iz penziona: Kako postati legenda žara?

Srečko Niedorfer, nekdanji novinar Večera, 21.7.2019
Rašević/Wikipedia

Zakaj sleherni večer poslušati poročila na starem radiu znamke Kosmaj.

Kot otrok nisem razumel, zakaj mora ata sleherni večer ob 19. uri poslušati poročila Radia Ljubljana na starem radiu znamke Kosmaj. Zdelo se mi je, da govorijo nenehno iste, enake stvari, najprej o Titu, kje je in kam bo šel, potem, "da nismo še v celoti", "da bi morali še bolj kot doslej" in takšen bla-bla-bla do nezavesti. Zdaj sem v podobni situaciji sam: ne vem, zakaj moram sleherni večer gledati Dnevnik TV Slovenija!? Kaj bomo in kaj ne bomo in neke trla-baba-lan zgodbe. Pri čemer me nenehno meče z naslonjača poročevalska neprofesionalnost – vsa čast izjemam! In tehnična šlamparija. Seveda bi lahko gledal osrednja poročila tudi na drugih kanalih, a TV Slovenija je edina, za katero plačujem naročnino, je naša, javna, da ne rečem državna televizija in to ji daje med konkurenco poseben status. Potem pa pridejo vmes reklame. Te so bile, resda sila redke, že pred davnimi leti na radiu in rad se spomnim tiste: "Odprite vrata, Oskar prihaja!" V sosednji hiši, na Partizanski 30, kjer je imel Božo Podkrajšek nekoč uredništvo Totega lista in kjer je stanoval moj prijatelj Marjan Hanl, je v frizerskem salonu namreč delal neki mojster Oskar, polizani črnolasec italijanskega sloga in šminke, ki sva ga rada dražila. Odprla sva vrata brivnice in se zadrla vanjo "Vrata so odprta, je Oskar že tu?" ter jo ucvrla proti kavarni Jadran v Mlinski, on pa je v hipu pustil stranko in se zapodil za nama. Na kratko, se ve, in morda zato, da nama ne bi pokvaril veselja.

Z aktualnimi televizijskimi reklamami pa je povsem drugače. Ogromno, vse več in več jih je in ne moreš se jim izogniti. Zato TV Slovenija že vrsto let imenujem TV Dormeo. In ker ima vsak hudič veliko mladih, so reklame tudi med TV Dnevnikom. Naj jih še tako skušam ignorirati, se je pred poletjem pojavil neki skeč, ki je v meni vzbudil radovednost: na ekranu sta se pojavljala orjaški debeluh in neka živa trlica in se začela kar naenkrat preganjati. Zakaj neki? In potem se je razkrilo, da se kosata za naslov legenda žara. Neumnost, ki bi sprva še lahko bila smešna, se je razvila v tolikšno aboto, da bog pomagaj. Tako ali tako nas imajo oglaševalci za čisto navadna neinteligentna teleta in so praviloma do nas skrajno žaljivi, a te legende žara so presežek. Prvemu grosistu so se nato pridružili še drugi, saj vsi ponujajo vse za žar in ponudba vsakega je najboljša, vi pa izbirajte, na kakšen način boste postali legenda žara. Ustaljeni pojem roštilj, ki smo ga množično osvojili že v šestdesetih letih, je izginil, najbrž kot nekaj balkanskega in torej nas nevrednega, pri čemer je zanimivo, da je beseda roštilj nemškega izvora in da je pri nas udomačena že stoletja, ko smo živeli še v skupni državi Avstriji, kasneje Avstro-Ogrski, ko smo bili torej že v Evropi. Izdelki za žar pa se zdaj raje imenujejo po angleški inačici barbeque, ki je izpeljanka francoske barbecue in temelji na haitskem odkritju nečesa, kar so ljudje uporabljali povsod po svetu že od pradavnine, ko so se naučili sami prižgati ogenj. In ker en absurd sproži še druge, se ena teh veleblagovnic hvali, da nadvse ugodno prodaja žare, kar te spomni na neko povsem drugačno, nič veselo stvar.

Televizijska podoba je, da se vsi na veliko bašemo z mesnimi izdelki z žara, čeprav je čas, ko je zelenjave v izobilju, tudi zato, ker smo narod vrtičkarjev, in je poleti vsekakor bolj zdravo jesti zelenjavo kot mastno in včasih napol zažgano meso praviloma izjemno sumljivega izvora. Jasno je, da je mesna industrija v poletnem času v krizi in ji je pač treba pomagati.

Plebiscitarna odločitev za samostojno državo in kapitalizem pred skoraj tremi desetletji nam je kot stranski produkt prinesla tudi potrošništvo neslutenih razsežnosti, pravo obsesijo, ki ji ni videti razumnega okvira. Podoba je, kot da ne počnemo nič drugega, kot kupujemo, in nas nič drugega tudi ne zanima. In tudi nacionalna televizija pri tem veselo pomaga, čeprav naj bi bila med drugim tudi izobraževalna in vzgojna, da, tudi vzgojna(!) inštitucija. Jasno: medtem ko mi trošimo, imajo vsi drugi koristi, prva v vrsti država z visokim DDV.

Vse to se prav veselo dogaja tudi v obubožanem Mariboru. Brez velikega pompa dobi Maribor sleherno leto kakšno novo veleblagovnico, pogosto tudi na navidezno neatraktivnih, a prometno lahko dostopnih lokacijah zunaj centra mesta. In zanima me, koliko teh centrov bo še zraslo, preden nam bo uspelo rešiti kakšen pomemben problem, na primer Mariborsko knjižnico.

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku