Pogled iz penziona: Žvižgi in novinarji

Branko Maksimovič, nekdanji novinar Večera, 1.12.2019
Dns

V sedanji informacijski zasičenosti bi dobro novinarstvo potrebovali kot še nikoli doslej.

Novinarji smo s stanovskimi priznanji, imenovanimi Čuvaj/Watchdog, nagradili projekte in kolege, "ki so v iztekajočem se letu s svojim delom izstopili iz povprečja in pokazali, da v Sloveniji kljub nezavidljivim razmeram kakovostno novinarstvo še ni izumrlo", kot je bilo rečeno. S tem in z bolj ali manj prisrčnim in neizogibnim nazdravljanjem se je končal letošnji študijski festival Društva novinarjev Slovenije (DNS) Naprej/Forward. Že v njegovem pričakovanju sem premleval misel, ki se mi je sprožila prejšnji teden ob prebiranju naslovne zgodbe v zadnji številki Spiegla. Še vedno ugleden politični tednik/news magazin se je razpisal o vlogi žvižgačev v svetu medijev in jih razglasil kar za peto vejo oblasti. Četrta veja, kar naj bi bilo novinarstvo, je res vse bolj povezana z gradivom, ki ga dostavljajo ne samo žvižgači/whistleblowers, ampak tudi razne posebne službe/special branches. Med slednjimi so poleg pristojnih državnih služb "za zaščito države" (ali kaj podobno nedolžno zvenečega) tudi z njimi povezani ali pa konkurenčni strankarski in kapitalski servisi za plasiranje lažnih novic/fake news.

Toda odzivanje medijev na takšne ali drugačne žvižge je zgodba ali kar nadaljevanka za drugo priložnost. Pretirana uporaba angleških izrazov v prvem odstavku seveda ni naključna. Z njo sem želel karikirati tako vse pogostejše pojave amerikanizacije pri nas kot odvečen angleški pristavek slovenskim in ne morda mednarodnim novinarskim nagradam. Pravzaprav pa niti ni odvečen, saj lahko z njegovim dobesednim prevodom (watchdog = pes čuvaj) dodatno utemeljim zgrešenost poimenovanja novinarskih nagrad. Da se razumemo: proti psom (razen borbenim) nimam prav ničesar. Nasprotno - njihov ljubitelj sem, in kadarkoli je priložnost, jih ne glede na pasmo vsaj pobožam, če že ne počoham. Ampak ob psih čuvajih najprej pomislimo, da so zvesti gospodarjem in da jih čuvajo, tako osebno kot njihovo imovino. Zato so nagrajeni z rednim prehranjevanjem, menjavanjem vode in sploh ustreznim zavetjem in nego. Sicer skrbnikom grozi veterinarska inšpekcija in globa zaradi že kakšnega kršenja zakona o živalih. Ali pretiravam, če to asociacijo povezujem s protestom DNS zaradi napovedanega kolektivnega odpuščanja novinarjev in pozivom k spoštovanju delovnopravne zakonodaje in predvsem zagotovil, ki jih je lastnik in predsednik uprave dal zaposlenim in javnosti?

Neprijetnih asociacij na temo novinarjev in psov čuvajev pa še ni konec. Recimo: psi čuvaji so lahko na daljših ali krajših verigah - novinarjem dopuščajo uredniki/lastniki medija večjo ali manjšo svobodo; gospodar prikliče psa z žvižgom k nogi, naščuva ga na kogarkoli, za poslušnost ga nagradi s priboljškom - slabega psa čuvaja/novinarja lahko kdorkoli zapelje z lažno kostjo/novico.

Na to temo sem kolege že nekajkrat opozoril, žal ne dovolj prepričljivo. S preimenovanjem prejšnji nagrad Bratstva resnice/Consortium veritatis (ki sem jih podedoval kot predsednik DNS 1997-2001) sem se absolutno strinjal, saj je bilo latinsko ime očiten beg pred ideološko spornostjo prejšnjih Tomšičevih nagrad. Organizator partijskega tiska res ni mogel biti zgled za avtonomne novinarje. Toliko manj so lahko psi čuvaji. Seveda ti dvomi ne veljajo za letošnje nagrajence. Od srca jim čestitam in upam, da bodo prevladali. Kajti v sedanji informacijski zasičenosti bi dobro novinarstvo potrebovali kot še nikoli doslej.

Anketa

Podpirate uporabo pirotehnike?

Sudoku