Svetovalnica: 3 navade, s katerimi slabšamo partnersko razmerje

Petra Cvek, uni.dipl. andragoginja in spec. psihoterapije, 22.1.2020
Profimedia

Zakaj bi počeli stvari, s katerimi hote ali nehote v partnersko razmerje vnašamo razdor? Mar si vendar ne želimo, da bi bilo partnersko razmerje ljubeče in spoštljivo?

Verjamem, da bi odgovorili z da, a vendar kljub vsemu počnemo stvari, ki imajo pogosto ravno nasprotni učinek. In ker pri delu z ljudmi opažam, da so ta vedenja večinoma neozaveščena, je prav, da jih ozavestimo.

1. Prelaganje odgovornosti na partnerja

"Če bi me imel rad, bi naredil to zame. Srečna bom le, ko se spremeni". To sta dve vrsti razmišljanja, ki na razmerje delujeta uničujoče. Dokaz za to so vsi tisti nezadovoljni pari, pri katerih se eden, drugi ali celo oba pritožujeta nad drugim in vztrajata pri tem, da bosta srečna le, ko se bo ta spremenil. Zvesti spremljevalci takšnega razmišljanja so kritiziranje, pritoževanje in obtoževanja. Pa tudi velika količina slabe volje.

K takšnim vedenjem se bomo zatekli vedno, ko bomo verjeli, da je partner tisti, ki nas dela nesrečne, kot radi rečemo, in vedno, ko bomo verjeli, da je prav on tisti, ki mora poskrbeti za našo srečo.

image
Profimedia Rezultat igre moči je vedno nezadovoljstvo.

2. Igra moči

Dr. William Glasser, avtor realitetne terapije in teorije izbire pravi, da ljudje delujemo z namenom zadovoljiti eno ali več od petih osnovnih potreb: potrebo po preživetju, po ljubezni in pripadnosti, po moči, po svobodi in po zabavi. V začetnih fazah partnerskega razmerja težimo k temu, da počnemo vse tisto, s čimer verjamemo, da bomo partnerju izkazovali ljubezen oz. mu dali vedeti, koliko nam pomeni. S časom pa začnemo vse bolj delovati v smeri zadovoljitve potrebe po moči – počnemo vse tisto, s čimer verjamemo, da bomo partnerju dokazali, da imamo mi prav, on pa se moti. Začnemo se igrati igro moči, rezultat katere je nezadovoljstvo na eni ali na drugi, pogosto pa celo na obeh straneh.

Ob zavedanju, da igro igramo, iz nje lahko tudi izstopimo. Vprašajmo se, ali s svojim vedenjem prispevamo h krepitvi razmerja in v primeru nikalnega odgovora še, kaj lahko storim, da razmerje krepim, ne pa slabšam.
image
Profimedia Če se preveč prilagajamo partnerju, postajamo vse bolj nezadovoljni in prepričani, da je naše prilagajanje usluga, ki jo delamo partnerju. A v resnici želimo koristi naše usluge izkoristiti v odnosu s partnerjem.

3. Tekmovanje "Kdo se je večkrat prilagodil?"

"Nevarnost", ki preži na nas ob igranju igre moči, je tudi tekmovanje, v katerem s partnerjem tekmujemo, kdo je večkrat "popustil" in pričakujemo, da bo to število najmanj izenačeno. Pri delu z ljudmi opažam, da pogosto verjamemo, da s tem, ko se prilagodimo, partnerju naredimo uslugo in pričakujemo, da nam jo bo nekega dne tudi vrnil.

Dr. William Glasser pravi, da so vsa naša vedenja namenska, njihov namen pa je, kot sem omenila že zgoraj, zadovoljiti potrebe in s tem poskrbeti za dobro počutje. Ko se torej prilagodimo, kot radi rečemo, to naredimo zato, ker v tem na zavedni ali nezavedni ravni prepoznamo nekaj dobrega zase.

"Naredim zato, da je mir pri hiši," rečemo. Smo se prilagodili ali le izbrali mir, ki nam veliko pomeni? "Grem zato, da smo skupaj," odgovori moški na svetovanju, ki se pritožuje nad tem, da mora z ženo in otroki po nakupih. Se je prilagodil ali le izbral, da mu je bolj pomembno biti z njimi, kot pa sam?

Vedno odločamo sami, na podlagi tega, kar nam je pomembno. Zato prilagoditev v resnici ni usluga, ki jo delamo drugemu, temveč sebi.

Anketa

Boste to pomlad urejali svoj vrt?

Sudoku