(VIDEO in FOTO) Ohromljena turistična sezona: Vse oči uprte v tuje goste, ki pa jih še ni niti na mejah, kaj šele na pomolu

Boris Jaušovec, 30.5.2020
Andrej Petelinšek

Reportažni raport Večerove turistične izvidnice iz slovenske in hrvaške Istre.

Zdaj bi bila turistična sezona pri nas že v polnem teku," pravi Gorazd Šinik, pri Ribogojnici Fonda odgovoren za turizem, "maj in junij sta za turistične oglede ribogojnice vsako leto popolnoma razprodana, zdaj pa ni niti enega gosta." Turistični delavci na Obali vijejo roke. "Slovenska obala je skoraj v celoti odvisna od tujih gostov," nadaljuje Šinik. Koronavirus je gostom iz tujine seveda zaprl meje oziroma jih lahko prestopijo le, če imajo trden razlog. Vendar ljudje niti ne rinejo na dopust, strah pred okužbo je še velik in sploh ni rečeno, da bo covid-19 zares premagan, da ne bo še drugega in še kakšnega epidemijskega vala. "Obisk ribogojnice je že odpovedalo 250 ameriških gostov, julija ne bo k nam očitno nobenega Šveda, ki so se bili že prej najavili. Okoli 70 odstotkov naših gostov je Avstrijcev in Nemcev, ki pa v Slovenijo ne morejo, ker meje še niso normalno odprte. Upamo, da bomo septembra in oktobra vendarle lahko gostili slovenske šolske skupine, ki jih v ribogojnico peljemo po nižjih cenah. Da bi ceno izleta za individualne goste, ki znaša toliko kot vreča krme za ribe, to je 36 evrov, zniževali? Mislim, da ne bomo," še pove Gorazd Šinik. Razmišljanje o znižanju cen ne v slovenski ne v hrvaški Istri, kamor se je Večerova reporterska izvidnica v začetku tedna odpravila preverit preddopustniški utrip v času turistične sieste zavoljo novega koronavirusa, ponudnikom turističnih in drugih storitev ni blizu. Že tako se bojijo, da bo tisto, kar bo finančno ostalo od letošnjega počitniškega poletja, katastrofalno.

image
Andrej Petelinšek Irena Fonda v svoji ribogojnici v Piranskem zalivu

Kasneje v Luciji na vrtu restavracije slišim avstrijsko govorico. "Ja, sva z Dunaja," pove Robert Jurina in pojasni, da je njegov hrvaško zveneči priimek dediščina črno-žolte monarhije. "Z ženo sva slišala, da je Slovenija odprla meje, pa sva se v petek, 15. maja, zapeljala k vam, ker imam tukaj zasidrano jadrnico. Toda zdaj se ne moreva kar tako vrniti, ker so meje spet zaprte oziroma bi ob povratku v Avstrijo morala v obvezno 14-dnevno karanteno. Na srečo nisva načrtovala le tedenskega obiska, tako da lahko še nekaj dni počakava, če se bo kaj spremenilo v prihodnjem tednu, kot napovedujejo. Jadrnica ostaja zasidrana tukaj, na njej živiva. Zavoljo koronakrize namreč nočeva jadrati na Hrvaško ali v Italijo, kakor bi počela, če bi bilo vse normalno. Res je, turistov, ki se ob tem času po navadi že gnetejo na ulicah in plažah, letos tukaj ni niti za ščepec," pojasni avstrijski upokojenec, žena pa zaskrbljeno kima z glavo.

Slovenska obala je skoraj v celoti odvisna od tujih gostov
 

Rib ne moreš ustaviti, kot ustaviš stroje

Gorazd Šinik pravi, da bodo kaj izletnikov morda nanesli, da ne rečemo naplavili, turistični vavčerji za slovenske državljane. "Ampak z vavčerjem naših izletov ni mogoče plačati in to bi bil za slovenske turiste seveda dodaten strošek, kar bo marsikoga odvrnilo od obiska." S Pontončkom, kot pri Ribogojnici Fonda ljubkovalno imenujejo svoje najmanjše plovilo, odplujemo do mrež oziroma ribogojnega polja v najjužnejšem delu slovenskega morja, v Piranski zaliv in v osrčje krajinskega parka Sečovlje. Irena Fonda, direktorica družinskega podjetja, sicer pa molekularna biologinja s strastjo, da ne rečemo z žarom, govori o ribah in morju, za kar sta jo navdušila zdaj žal že pokojni oče Ugo in brat Lean. S trdim delom in odrekanji je danes Ribogojnica Fonda, čeprav najmanjša tovrstna v Sredozemlju s 50 do 60 tonami izlova rib letno, znana in cenjena ter večkrat nagrajena za kakovost. "Prav te dni smo čakali na biocertifikat, ki smo ga dobili kot prvi v Evropi sploh. Zaradi koronavirusa smo ga čakali nekoliko dlje, kot bi ga sicer, a smo ga zdaj dobili." Ni čudno, ribe pri Fondi hranijo z najboljšo, ekološko certificirano ribjo krmo in to ročno, pri čemer rib ne pitajo, njihove ribe imajo več prostora, ker jih imajo v ribogojnici manj, ribe dlje časa odraščajo, do pet let, ne uporabljajo kemikalij, zato so njihove mreže, vrvi, verige, bloki in uteži ter sidra živi, obrasli z algami, školjkami in mehkužci, med njimi plavajo sipe, spužve, morske zvezde in ježki, rakci, kozice in druge ribe. Fondove orade in brancini, čeprav gojeni, so cenjeni prav toliko kot ulovljeni. So tudi prvi na svetu, ki imajo ime svojih rib na jedilnih listih številnih restavracij.

image
Andrej Petelinšek Sveže ribe Slovenci na dom vse bolj naročajo digitalno.

Najprej se ustavimo pri mladicah orad. Stare so že osem mesecev, vendar le malce večje od palca na roki in težke dobrih pet gramov. Seveda so radovedne, kdo jih je prišel pogledat. Par polnih šešol, žlic s krmo, zleti s čolna v mreže. "Toplejše ko je morje, zdaj ima 16 stopinj Celzija, bolj ribe jedo," pojasni Irena Fonda. Pogledamo še starejše orade. "To so plenilci. Če bi jim v vodo pomolili prst, bi ga obgrizle kot piranje. Z brancini pa lahko mirno skupaj plavaš," razlaga gostiteljica. Potem pa od morskega, živalskega sveta v pripovedi skoči na trdo kopno in v človeški svet: "Žal nam protikrizni, protikoronski ukrepi vlade ne pomagajo. Restavracije so še decembra delale dobro, januarja in februarja so po navadi zaprte, zdaj pa so bile zaprte tudi marca, aprila in maja. Mnogi niso mogli poravnati računov za nazaj in seveda ni bilo novih naročil. Ribe pa smo morali krmiti. V naši panogi ne moreš ustaviti strojev in iti domov. Ampak rešili so nas ljudje, da smo imeli vsaj za krmo. Sveže ribe namreč tudi dostavljamo na dom, po telefonskih ali spletnih naročilih. To se je v tem času izjemno povečalo. Če smo prej imeli takih naročil od enega do štirih odstotkov, jih je v času koronakrize več kot 30 odstotkov. Če kdo, nas bodo rešili ti naši vse bolj zvesti naročniki, ki se tudi vse bolj zavedajo lokalne proizvodnje in porabe, kar skrajšuje dobaviteljske verige," pravi Irena Fonda. Fondovih rib največ prodajo prav v Sloveniji, 75 odstotkov, prodajajo jih tudi v večjih živilskih trgovinah. Dvajset odstotkov tržnega deleža predstavlja Avstrija z restavracijami v Gradcu in na Dunaju, na Koroškem.

S kolegom fotoreporterjem sva se poslovila od šarmantnih Irene Fonde in Gorazda Šinika in po že omenjeni malici v Luciji, kjer sem ogovoril avstrijski par s pomola, prevoziva slovensko-hrvaško mejo v Dragonji. Gneče ni. Trije avti desno in midva, četrti avto v koloni, ki to še ni, levo. Na vrsti sva hitro. Hrvaški policist skrbno, a zadovoljno in naglo pregleda vse papirje, osebne dokumente, buking, delovni nalog delodajalca. Vse, kar ga še zanima, je telefonska številka. Ko zapuščava mejo v kaštelski breg, v vzvratnem ogledalu opazim, da trije avti desno na meji še stojijo. Prvi očitno nima nekega opravičljivega ali pametnega razloga za vstop na Hrvaško. Ali so ga poslali nazaj, po ovinku ne morem več videti.

image
Andrej Petelinšek Istra v pričakovanju tujih gostov

Priti na najbližje toplo morje ali ne

V Novigradu se sestanem z direktorjem Turistične skupnosti Istre Denisom Ivoševićem. Pred tem mi je direktor Ericaturizma v Kastaniji Ivo Žuvela razlagal, da so njegovi pred tremi, štirimi leti lično obnovljeni leseni bungalovi v senčnem borovem gozdičku zdaj zasedeni do 30 odstotkov: "To je veliko manj kot v tem času prejšnja leta, ko smo bili konec maja že skoraj stoodstotno zasedeni, največ pa je tukaj Slovencev." Ozrem se na najbližje parkirišče. Na njem je deset avtomobilov, osem registracij z najino vred je slovenskih, ena avstrijska in ena nemška. Druga parkirišča so prazna. "Upam, da bo junija že boljše, da bodo meje sploh z Avstrijo in Nemčijo spet normalno prehodne. Hrvaška država nam je pomagala, to pa že. Marca smo z njeno pomočjo sodelavcem izplačali minimalne plače, malo več za april in za maj. Ponudniki turističnih storitev lahko dobimo tudi ugodne kredite z obrestno mero okoli 0,25 odstotka," razlaga Žuvela in si ne more kaj, da ne bi pohvalil še šole: "Otroci so se praktično v enem dnevu preusmerili na pouk po spletu od doma, in to je pri nas teklo odlično. Učenci, ki doma niso imeli računalnikov, so jih dobili v dveh ali treh dneh. Zavoljo tega sem našemu ministrstvu za izobraževanje in znanost napisal pohvalno pismo, česar sicer sploh ne počnem."

Tudi natakarica v bližnjem baru na plaži, kjer je gostov zgolj za prste ene roke, je optimistična: "Vse bo v redu. Mislim, da bi lahko bila ta turistična sezona v glavnih mesecih julija in avgusta celo še boljša, kot je bila lanska rekordna." Kako, jo nejeverno vprašam. "Preprosto! Nemci, ki so doslej hodili na letovanje v Italijo in Španijo, si tja letos prav gotovo ne bodo upali, tudi če se meje odpro. Zato pa bodo v še večjem številu prišli k nam na Hrvaško. Mi koronavirusa v Istri sploh nimamo več."

image
Andrej Petelinšek Denis Ivošević, direktor Turistične skupnosti Istre, vabi Slovence.

Z Ivoševićem se srečava v novigradski marini, v kateri bolj kot ne samevajo prav pregrešno veliki gliserji in jadrnice. Tu pa tam si kakšen lastnik ali pa najeti delavec daje opravka s čiščenjem plovila. A od stotih je na ta način obljudenih morda pet, šest bark. V celem poslopju marine je odprta le ena restavracija, trije lokalci na njeni terasi srebajo kavico. "Ma, kdo vam je govoril o turističnih rekordih letos?" ni prav nič navdušen Ivošević nad po njegovem votlim optimizmom, okoli katerega nič ni, ki sem ga bil slišal. "Res je samo to, da že 30 dni v Istri nismo odkrili nobenega novega okuženega s koronavirusom. In da je država sprejela dva paketa ukrepov. Eden so ugodni krediti, drugi pa nepovratno izplačilo minimalne plače 4000 kun, da ne bi bilo odpuščanj. To velja za minule tri mesece, morda se bo podaljšalo še za prihodnje tri mesece. Sploh večji hoteli bodo pri nas tudi v glavni sezoni zevali prazni. Nižje so tudi parafiskalne davščine, torej razne pristojbine, članarine. Glejte, lani smo imeli samo v Istri 4,5 milijona turističnih prihodov in 28,5 milijona prenočitev. To je pomenilo od 3,3 do morda 3,8 milijarde evrov zaslužka. Če bomo letos prilezli na 25 do 30 odstotkov teh številk, bomo lahko srečni. Hrvaška ima res dobro epidemiološko sliko, kot jo ima tudi Slovenija. Francija, Italija ter Španija nam na evropskem turističnem trgu menda letos res ne bodo konkurenca. Toda Avstrija in Nemčija sta in bosta v svoje gospodarstvo vložili milijarde evrov, da ne bo vse propadlo. Oblasti pa že pričakujejo hvaležnost svojih državljanov za te ukrepe in ob tem je minimalno pričakovanje tudi to, da zdaj ti njihovi državljani ne bodo poleti planili v Hrvaško ali Grčijo. Tudi Slovenci bodo dobili vavčerje za letovanje doma. Ampak Istra ostaja srednjeevropskim državam najbližje toplo morje. Bavarci se k nam z avtom pripeljejo prej kot v petih urah. Stalni gostje, ki nas poznajo, ki vedo, kam gredo in kaj lahko tukaj dobijo, kaj lahko pričakujejo, v Istri predstavljajo 27 do 30 odstotkov vseh turistov. Če bi vsaj ti prišli, bi to letos za nas bilo že odlično." Denis Ivošević predpostavlja, da se cene v turizmu ne bodo zniževale, vsaj ne drastično. Sezonskih delavcev, ki so jih imeli največ iz celinske Hrvaške in tudi iz Srbije, in so jih v Istri v večjih podjetjih zaposlovali v dvakratnem številu stalno zaposlenih, bo letos veliko manj, predvidevajo.

image
Andrej Petelinšek Pregrešno drage jahte v novigradski marini bolj kot ne samevajo.

Računice krčmarjev s Slovenci

"Letos še posebno računamo na Slovence, ki so pri nas s 14 odstotki drugi za Nemci, ki predstavljajo 31 vseh naših tujih gostov. Tudi Avstrijcev je 14 odstotkov, šele nato pridejo na vrsto Italijani z okoli desetodstotnim deležem. Pri tem naj naglasim, da jih od dveh milijonov Slovencev na letovanje k nam pride okoli 700 tisoč. Za slovenske turiste zato pripravljamo posebno online marketinško akcijo, da bi jih privabili k nam. Letos v Istri ne bo velike gneče, na plažah bo dovolj prostora za vse, do izraza bodo prišle bolj butične destinacije in storitve. Čisto drugače bo tudi postreči pet gostov kakor pa 20. Izkušnja bo za gosta veliko lepša. Že zdaj je vsaj v Novigradu skoraj toliko Slovencev kot prejšnja leta, ker imajo tod okoli največ svojih nepremičnin in plovil. V Poreču in Rovinju jih je veliko manj."

image
Andrej Petelinšek Skoraj čisto prazna plaža v Novigradu

Kasneje sva šla s fotoreporterjem še v Poreč. Na glavnem trgu, ki so ga imeli čisto zase, so trije dečki in deklica nabijali žogo. S 30-metrsko medsebojno fizično distanco. Dve restavraciji na trgu sta bili sicer odprti. V času večerje so pri eni mizi zunaj bili štirje goste in dva pri drugi, pri mizah druge restavracije pa so sedeli morda delavci, ki so mogoče dodajali še zadnje popravke. Kasneje se je od tam slišalo neko vrtanje. Riva v Poreču je bila tudi vsa razkopana, ker urejajo cesto in trg. Vse restavracije tam okoli so bile zaprte, na špici je bil zaprt tudi hotel, pred njim sta bili odprti le ena slaščičarna in ena restavracija. No, in pred njo sva s fotoreporterjem ugledala prizor, ki je najlepše ilustriral in potrdil Ivoševićevo napoved o tem, kako bodo turistični delavci redke turiste letos tako rekoč nosili po rokah. Natakar iz restavracije je šel čez prazno cesto k eni redkih zasidranih bark in po mostičku nanjo štirim gostom, sodeč po zastavi na jadrnici, iz Francije, prinesel večerjo na romantično osvetljeno krmo. Če bi se gostov za mizami restavracije trlo, sploh ne bi opazil, da kdo s palube nasproti zasidranega gliserja želi naročiti pivo, kaj šele celo večerjo. Pusto in po večini zaprto je bilo tudi naslednji dan v času kosila v Umagu. Redki krčmarji so čistili svoje prazne terase in v glavah verjetno delali nemogoče račune. "Slovenci in Avstrijci so po porabi naši najboljši gostje," pa je pred tem v Novigradu nadaljeval Ivošević,"šele daleč zadaj so Nemci in vsi drugi.

image
Andrej Petelinšek Tudi v Umagu imajo krčmarji več časa za pripravo na goste, če bodo ti sploh prišli.

Slovenci tudi prihajajo sem od tri- do desetkrat na leto, torej tudi samo za konec tedna ali za nekaj dni zunaj glavne sezone." Malo se začudim temu laskanju, pa mi Ivošević pojasni: "Ne, ne, to povsem drži. Res je, da so nekoč Italijani porabili največ, toda po letu 2005 niso več tako finančno močni. Prej so največ denarja na gosta porabili Rusi, vendar je teh po letu 2013, ko je Hrvaška vstopila v Evropsko unijo, veliko manj, saj za obisk potrebujejo vizum. Britanci so tudi sloveli kot zapravljivi, toda njihovih čarterjev k nam ni veliko." Za konec si Ivošević zaželi, da bi se meje v srednji Evropi junija že lahko odprle: "Kajti nihče ne bo hotel priti k nam na morje, če bo ob vrnitvi moral v hišni pripor oziroma v 14-dnevno karanteno."

Letos v Istri ne bo velike gneče, do izraza bodo prišle bolj butične destinacije in storitve

Ko si te lasti banka

Obiskala sva še notranjost Istre, ki slovi po svoji odlični kulinariki: tartufi, boškarin, fuži, nekaj na buzaro ... V Motovunu naju sprejme Mladen Rožanić, vinar, ki je lani odprl svoj butični hotel z 32 posteljami, s tremi nadstropji v višino in še s petimi kletnimi etažami, kjer je poleg vina v sodih tudi podzemna garaža. "Lastnik še nisem, lastnik so banke," hudomušno, a s ščepcem grenke soli pove najin gostitelj. Pravi, da bo za kredite dobil moratorij: "A na žalost obresti tečejo naprej." S ponosom nama razkaže impozantno kamnito staro stavbo, v kateri je že Avstro-Ogrska leta 1902 zgradila vinarijo z vinsko kletjo. "Vsak kamen smo sneli in na novo postavili večinoma točno na mesto, kjer je bil prej. Takih kamnoseških mojstrov dandanes zlepa ne dobite več, mi smo jih našli v dalmatinski Zagori," pravi Rožanić, katerega blagovna znamka vin in hotela se napiše po starem beneško-dubrovniškem pravopisu Roxanich.

image
Andrej Petelinšek Mladen Rožanić na balkonu hotela Roxanich v Motovunu

"Odprli bomo 10. junija. Zdaj se na to intenzivno pripravljamo. Lani smo imeli prvič odprto vse leto, letos pa smo morali zavoljo koronakrize hotel zapreti 12. marca. Goste, ki so bili pri nas v ducat sobah, smo morali predčasno poslati domov. Od takrat iz turizma nismo imeli nič dohodka. Zdaj pa se nam že javljajo gosti, ki bi radi prišli k nam. Če se bodo odprle meje, bo nam uspelo morda priti do 55- ali 60-odstotne zasedenosti v primerjavi z lani. To bi bilo super. Sicer bomo s produkti v turizmu morda zaslužili samo 30 odstotkov tega, kar smo lani. Pri nas imamo razne dogodke, degustacije, seminarje, predstavitve, denimo avtomobilov, team buildinge, poroke, krste, tukaj so tiskovne konference ob motovunskem filmskem festivalu in v naši dvorani tudi projekcije. A ni še odločeno, ali filmski festival letos sploh bo. Tudi prodaja vina kaže, da bo slabša, dosegala bo 40 do 45 odstotkov lanske. Upam, da praznični december le izboljša te napovedi," pripoveduje gostitelj.

Se pa Rožanić boji, kaj se lahko zgodi, če bo kdo med gosti, ki še pridejo, okužen s koronavirusom. "Protokol glede take možnosti še ni napravljen," ga skrbi. "Kako bomo dezinficirali ves hotel, kam bomo dali druge goste. Še hujše pa bo, če jeseni udari drugi val okužbe ..." Rožanić se še pohvali, da med zaposlenimi ni odpuščal. "Šli smo na dopuste, koristili nadure, pri čemer nižjemu profilu nismo znižali plač. Nočemo odpuščati, ker smo v kolektiv vlagali, ljudi smo izobraževali in so nam pripadni. Imamo zaposlenih 32 ljudi, v sezoni za deset odstotkov več. Tega letos ne bo. Nameraval sem dodatno v kuhinji še zaposliti dva ali tri ljudi. To zdaj ne bo mogoče. Cen ne pri vinu ne v gostinstvu ali pri nastanitvi ne mislimo zniževati, ker potem bi še težje prišli skozi," pove odkrito. Vodja prodaje pri Roxanichu, ki se nam pridruži ob izvrstnem kozarcu malvazije, Aldo Krizmanić pove, da je bilo lani 40 odstotkov gostov iz Hrvaške, potem po 20 odstotkov Slovencev in Nemcev, sledili so Avstrijci. Oba sogovornika se strinjata, da je v zaledju Istre dosti turistične vsebine, parasailing, zmajarji, konji, treking, kolesarstvo, dirke s štirikolesniki in džipi, srečanja starodobnikov in motoristov, reli električnih avtomobilov Tesla, etape s prestižnimi vozili, kot so porscheji ali bentleyji. Mladen Rožanić povzame: "Navzven se moramo Hrvati in Slovenci predstavljati kot ena destinacija po meri gosta: od Bleda, Ljubljane in Postojne prek Istre do Dalmacije. Sicer nismo zanimivi. Američani ne pridejo, če na dopustu ne bodo videli vsega od Benetk do Dubrovnika, na primer," podkrepi svojo misel in doda, da recimo s slovenskimi vinarji tudi sodeluje na predstavitvah oranžnih vin v Avstriji in Nemčiji.

image
Andrej Petelinšek Pusta večerna uličica v starem mestnem jedru Poreča

Ukrepi takšni in drugačni

Za konec se ustaviva še v Momjanu, streljaj od slovensko-hrvaške meje. Rino Prelac, vinar in gostinec, je svojo konobo s prenočišči odprl prav na ta dan. "Imeli smo zaprto vse od 14. marca. Sedem nas dela v gostinstvu in še štirje v kleti, v vinogradništvu. Za zdaj nam je s pomočjo države, nekaj pa smo za plače primaknili še sami, osebje uspelo zadržati. Naša geografska lega je odlična, k nam prihajajo Slovenci, Avstrijci, Hrvati in Italijani. Mogoče bomo morali potrpeti še kakšen teden in se bomo vrnili v normalnost, da bodo, recimo, Slovenci tudi samo na kosilo lahko prišli k nam na Hrvaško. Kljub temu se bojim, da letošnja sezona ne bo dobra. Če bomo do konca leta prišli na pozitivno ničlo, da bomo lahko plačali stroške in delo, pa nič zaslužili, bo že dovolj."

Navzven se moramo Hrvati in Slovenci predstavljati kot ena destinacija po meri gosta

Prelac omeni eno kontradiktornost hrvaških oblasti v času razsajanja koronavirusa: "Kot ste verjetno videli, so naši obmejni policisti zelo strogi. Da Slovence spustijo čez mejo k nam, morajo na Hrvaškem imeti nepremičnino, plovilo ali pa rezervacijo turistične nastanitve. Ali pa je to službena, gospodarska pot. Toda protikoronski ukrepi so v Sloveniji ostrejši, kakor so ta hip pri nas. Na primer, vaši natakarji morajo nositi maske, našim jih ni treba."

​In glej. Kot da je najin pogovor poslušala kakšna tajna obveščevalna služba, so že naslednji dan Hrvati odprli meje za deset srednjeevropskih držav, tudi za Slovence. Tako je to. Ukrepi proti virusu se spreminjajo že iz ure v uro. V slovenski in v hrvaški Istri vse oči ostajajo uprte v tuje goste. Toda teh ni niti še na meji, kaj šele na pomolu.

Anketa

Se boste zaradi trenutne epidemološke slike odpovedali dopustu na Hrvaškem?

Sudoku