Z Alojzom Križmanom zasebno: Mi smo bili kot otroci neprimerno skromnejši

Jasmina Cehnar, 25.11.2019
Igor Napast

Z Alojzom Križmanom, pronicljivim glasom Maribora, o upokojenskih letih, tibetanskih jogijskih vajah pa odraščanju nekoč in danes.

Bil je razvojni inženir in vodja razvoja tehnologije v Mariborski livarni, profesor strojništva in raziskovalec, dekan Tehniške fakultete, rektor Univerze v Mariboru, mariborski župan in mestni svetnik pa državni svetnik in športni funkcionar. Metalurg Alojz Križman je opravljal vrsto pomembnih javnih funkcij. Pravzaprav je za znanega Mariborčana, ki je v mestu in tudi širše pobral vse možne častne nazive, v tem smislu težko uporabljati preteklik, saj je kljub svojim 79 letom še vedno izjemno javno angažiran. Je kritičen glas Maribora, ki ne govori na pamet, ampak s pozicije znanja in izkušenj iz gospodarstva, univerze, politike in športa. Tudi zato ga radi angažirajo za slavnostnega govorca, nazadnje na Klasičnih dnevih Prve gimnazije Maribor.

Tudi sami ste klasik s Prve gimnazije. Kakšno je bilo vaše sporočilo mladim?

"Zelo jih je zanimalo, kako je potekal učni proces takrat, ko so bile razmere drugačne. Osnovna šola je trajala štiri leta, gimnazija pa osem let. Povedal, sem jim, da sem s Studencev, kjer sem bil doma, hodil vsak dan tri kilometre peš do šole in še tri kilometre nazaj ne glede na vreme, včasih pa popoldne še nazaj na šolo na kakšne zadeve. Nihče takrat ni razmišljal, da je to za mladega človeka odveč. Moje sporočilo je bilo, da če hočeš razvijati duha, moraš najprej imeti dušo. Institucija, kot je bila klasična gimnazija, je imela dušo in osem let, ko so dijaki bili skupaj, je bilo nekaj posebnega. Tam je nastala skupnost, ki se je tudi kasneje srečevala in družila. Danes ni več sistematičnega oblikovanja mladega človeka. Gimnazija traja samo štiri leta, to se že pozna, po drugi strani je tudi manj zahtevna. To ni dobro niti za naprej, za univerzo, kjer raven v povprečju prav tako pada, razen pri izjemnih dijakih in študentih."

Včasih smo se bistveno več srečevali in družili

Kaj pa počnete takrat, ko niste slavnostni govornik, ne pišete komentarjev za Večer, ko se ne zavzemate za Magno, ko niste pronicljiv glas Maribora?

"Marsikje sem še vključen, urejam strokovni časopis Livarski vestnik, kjer sem glavni in odgovorni urednik. Pišem prispevke, sem tudi programski vodja kongresa za livarstvo, ki je bil letos na svetovni ravni v Portorožu s 500 udeleženci. Sem v strateškem svetu za razvoj slovenske metalurgije, nekaj pa sem tudi še pri športu, kjer sem bil dolgo prisoten - 16 let sem bil predsednik Zveze mariborskih športnih društev Branik, ko se je takrat tudi veliko naredilo. Ker bo 60 let fakultete za strojništvo, so mi že napisali: 'Lepo ves prosimo za govor ...' (Smeh.) Skozi me kličejo za neke zadeve."

image
Igor Napast Rad se druži z gospodarstveniki. Na posnetku s prvim možem kidričevskega Taluma Markom Drobničem.

Skratka ste tipičen upokojenec, ki nima nikoli časa.

"Ne, časa nimam. Na Borštnikovem srečanju sva si z ženo ogledala ves tekmovalni program, grem na balet Pepelka. SNG Maribor in kulturne ter športne dogodke redno spremljam. Do konca meseca moram napisati še izvlečke 30 predavanj, da bodo objavljeni v enem avstrijskem časopisu. To je za 14 dni dela. Navajen sem, da se usedem zvečer, zdaj v zimskem času se od sedme do pol enajste ure da veliko narediti. Da bi se človek izgubil v televiziji, to pa ne."

Ne gledate niti poročil?

"To še, vendar raje tista ob desetih, ki so kakovostnejša, saj so še pogovori z različnimi ljudmi."

​Kako vam uspeva, da ste v boljši psihični kondiciji kot marsikateri mladenič?

"Mislim, da je dobro, če je človek čim dlje aktiven, ni nujno, da je zaposlen, ne sme pa prekiniti ne z mentalnim ne s fizičnim delom. Oboje je potrebno. To so vedeli že stari Grki in Rimljani, slednji tudi z izrekom mens sana in corpore sano (zdrav duh v zdravem telesu, op. a.). Sam še relativno veliko berem. Imam tudi svoje navade. Meni je doma, vse, kar je zunaj hiše, užitek delati - prekopati cel vrt in obrezati drevesa. Pa malo fizkulture, daljših sprehodov in rahlega teka."

image
Sašo Bizjak Nekdanji mariborski župan je bil 16 let predsednik Zveze mariborskih športnih društev Branik, ko se je takrat po njegovem tudi veliko naredilo.

Še vedno tečete?

"Ne, da bi se udeleževal maratonov. Zjutraj grem iz Bresternice, kjer sem doma, do Drave, malo tečem, vmes tudi telovadim kakšno uro - opravim pet, šest kilometrov in pet znanih tibetanskih jogijskih vaj. Niso nič posebnega, morda je v zaporedju tistih petih vaj - vsako moraš 21-krat ponoviti - nekaj, kar človeku da energijo. Poleti se tudi usedem na kolo, zapeljem do Mariborskega otoka ob sedmih zvečer, ko so bazeni že prazni in preplavam deset dolžin. Vse to človeka drži v neki kondiciji. Če moram zjutraj hitro v Ljubljano in gibanje izpustim, se ves dan slabo počutim, zdi se mi, da sem bolj okoren. Očitno je, da ko si starejši, potrebuješ več gibanja, sistematične vadbe."

Na mariborski univerzi ste še vpeti?

"Vključijo me v kakšen projekt, predvsem ko gre za sodelovanje z gospodarstvom. Včasih je bila polovica profesorjev takih, ki so dali skozi industrijsko prakso v gospodarstvu. Jaz sem bil tam enajst let. Danes pa je problem, da ti ljudje ne najdejo sodelovanja z gospodarstvom, celo bojijo se ga, ker je bolj preprosto narediti raziskovalno nalogo in napisati zaključke, pri čemer ni skoraj nobene odgovornosti. Če pa je delo povezano z gospodarstvom, se zahtevajo rezultati. Tega je vse premalo. Tu me včasih pokličejo za kakšne zadeve, ne le v Mariboru, tudi na Univerzi v Ljubljani, kjer imam na Naravoslovno-tehniški fakulteti še vedno svojo malo pisarnico in parking."

Koliko še spremljate trende na svojem strokovnem področju?

"Na področju materialov in raziskave materialov sem še kar vključen. Obvezno spremljam strokovne revije, tudi konference. Gre pa razvoj informacijskih sistemov, tehnologij in avtomatizacije naprej z neverjetnim tempom. Ljudje to panogo premalo poznajo. Slovenija proizvede na glavo prebivalstva največ ulitkov na svetu. Imamo še nekatere zelo močne livarne, zanimivo je, da šepa edino v Mariboru. Zadnjič sem gospodarskemu ministru (Zdravku Počivalšku, op. a.) rekel, naj že Družba za upravljanje terjatev bank, ki je lastnica, reši vprašanje Mariborske livarne, ki ima naročila, 500 zaposlenih, ki delajo tudi za velike avtomobilske tovarne v tujini. Počivalšek še nekako razume stvari, ko pa zadeva pride v mline birokracije teh družb, se človek vpraša, komu so namenjeni."

image
Igor Napast Z ženo Renato se rada udeležita gledaliških predstav.

Z vnuki imate veselje?

"Seveda. Z vnukom hodiva na nogometne tekme. Njegova sestra dvojčica hodi na odbojko, starejša pa že študira v Ljubljani. Tako čas leti, še malo, pa ..."

Boste imeli pravnuke.

(Smeh)

Kakšna je razlika med časom, ko ste odraščali vi, in sedaj?

"Mi smo bili kot otroci neprimerno skromnejši. Bistveno več smo se družili v okviru športa, prireditev ... Poleti nas je bil poln Mariborski otok, vsak dan sem srečal najmanj sto znancev in prijateljev. Ustvarjale so se trajne povezave, danes pa tega ni.

Mladina najde sicer neki svoj osebni interes, je pa vse premalo tega, da bi se družili in preprosto živeli skupaj. Danes gredo iz šole domov, nato ima vsak neke svoje zadeve. To ni dobro, generacija mora odraščati skupaj, saj potem čutijo povezave, se spoznajo, tako je tudi kasneje lažje neko sodelovanje in skupno delo, drugače pač ne gre."

Anketa

Bosta sami vnovčili turistični bon, s katerim država skuša pomagati turističnemu gospodarstvu v Sloveniji?

Sudoku