Življenjske lekcije Ane Tavčar Pirkovič: Nisem popolna, sem zmotljiva, sem samo človek, ženska

Saša Britovšek, 22.3.2020
Neža Plestenjak

Priljubljena televizijska voditeljica, ki jo slovenski gledalci lahko spremljamo v oddaji Dobro jutro, kljub temu da ni jutranji človek, svoje dneve začenja skoraj sredi noči. Morda, ker je televizija njena velika ljubezen odkar pomni.

In prav o ljubezni v vseh njenih odtenkih in oblikah Ana zelo veliko razmišlja. Tudi zato je vodila serijo oddaj Televizijski klub, kjer je s svojimi gosti razmišljala o tej mogočni človeški sili.

Ana, pri vas ne gre brez vprašanja o jutrih. So tudi sicer vaš najljubši del dneva ali je tesna povezanost z jutri le službene narave? 

Ne boste verjeli, ampak jaz sem eden najmanj jutranjih ljudi, kar si jih lahko zamislite, in z veliko težavo in muko vstajam sredi noči (ob 4. uri), da pridem v službo. Ampak usoda je tako hotela, da sem pristala v jutranjem programu in sem še danes tukaj. Je pa res, da imam iskreno rada oddajo in potem se vsako jutro, ko zazvoni budilka, spomnim na to. Po drugi strani pa takrat, ko zgodaj vstanem - denimo poleti ali med vikendom, če me zbudijo otroci - z veseljem izkoristim to čarobno jutranjo tišino, oblečem mehko haljo in si skuham kavo in v tišini zrem skozi okno. In ti trenutki so neprecenljivi, tako da bi morala morda ta svoj bioritem malo popraviti in bolj naravnati sebe na jutra. Tudi takrat, ko nisem v službi. 

Kaj pomembnega vas je naučilo življenje na televiziji? Kako in kdaj vam je ta medij prirasel k srcu? 

Ta medij me je neverjetno privlačil že kot majhno deklico. Prva igrača, ki se je bolj živo spomnim, je mikrofon. Imela sem 4 leta in dobila mikrofon, pozabila na vse barbike in kocke in samo še govorila v mikrofon. To so tako živi spomini! Posnela sem kaseto, ki je ne najde, prava škoda. Vem samo, da sem ure in ure snemala neke namišljene intervjuje. In potem sem kot punca, šolarka, toliko in tako rada gledala televizijo, da so mi doma morali omejiti čas, koliko časa lahko preživim pred ekranom. Znala sem vse oddaje na pamet, takrat je bila pravzaprav edina televizija nacionalka in še danes kolegom ni jasno, kako se določenih oddaj spomnim in vem, kaj se je dogajalo v določeni oddaji, kljub temu da sem tako mlada. Mlada zgolj v kontekstu, kako stare oddaje poznam :). In ta fascinacija nad TV-medijem je ostala, me je pa delo tukaj kmalu zelo prizemljilo. Ni vse zlato, kar se sveti. 

Življenje nam poleg preizkušenj daje tudi čarobne trenutke, polne veličine.

Kaj vam je v življenju vlilo največ samozavesti in kako vam je prišla prav? 

Najbrž sem samozavest enostavno natrenirala. Že v osnovni šoli sem veliko nastopala, učitelji so me izbrali, da recitiram ali vodim šolsko proslavo, igrala sem tudi klavir v glasbeni šoli in zelo veliko nastopala; tudi na revijah, tekmovanjih. In ravno na teh dogodkih sem se s tremo, stresom in javnim nastopanjem soočila že zelo mlada in se tako najbrž naučila nastopati. Tudi moje prvo delo, dijaško delo, je bilo nastopanje pred množicami. Kot dijakinja in kasneje študentka sem delala kot turistična vodnica v Lipici in ure in ure turistom razlagala vse o lipicancih in kobilarni. To mi je dalo ogromno izkušenj, tukaj sem opravila s tremo in gotovo pridobila samozavest. Je pa res, da so me tudi starši pozitivno vzpodbujali pri vsem, kar sem počela, nikoli mi niso dajali občutka, da nisem dovolj dobra ali nevredna. Vemo, da je prav to, kar otrok dobi v najintimnejšem okolju, velikokrat odločilno za to, kako bo dojemal sebe in svet okrog sebe. In mama je bila vedno lepa, samozavestna ženska, prav tako oče - pokončen, samozavesten in trden moški. Taka sta še danes. 

image
Adrijan Pregelj Ana Tavčar Pirkovič 

Veliko ste na očeh javnosti, vam je to prineslo tudi določena spoznanja? 

Uf, pa še koliko. O tem bi lahko spisala roman. Ampak, če sem kar se da kratka, lahko le rečem, da sem predvsem spoznala, da ko si na očeh javnosti, preprosto plačaš svojo ceno. Ne moreš vsega reči, kar misliš, ne moreš vsega početi brez premisleka, z vsem svojim delom, tako javnim kot zasebnim, se namreč predstavljaš, po eni strani vedno deloma zastopaš tudi institucijo, katere del si, po drugi strani pa vplivaš na ljudi, ki te spremljajo celostno - kaj govoriš, kaj delaš, čemu slediš. Zato pa tudi sama svojo vlogo dojemam vedno bolj kompleksno in postajam, upam, pri vsaki svoji potezi bolj zavedna. Seveda nisem popolna, seveda sem zmotljiva, seveda sem samo človek, ženska. In vloga televizijske voditeljice ni edina vloga, sem tudi mama, žena, učiteljica, raziskovalka in nenazadnje samo Ana, ki ima podobne želje, vrednote in hrepenenja kot vsi tisti, ki o njej sodijo. 

Spoznala sem, da ko si na očeh javnosti, preprosto plačaš svojo ceno. Ne moreš vsega reči, kar misliš, ne moreš vsega početi brez premisleka ...

Kaj vas v zadnjem času najbolj osreči? 

Mir globoko v sebi. Kakšen trenutek tišine, ko si rečem; vse bom zmogla. In potem od nekje potegnem moč in grem naprej. Črpam vedno iz ljubezni. Tudi do svojih dveh sinov. Rada ju gledam, ko spita. In takrat si rečem: Ana, imaš dva zdrava otroka. Kaj bi še rada? 

Za katere stvari ste najbolj hvaležni? 

Da imam delo in streho nad glavo. In da imam družino. Da nisem sama. Da mi življenje poleg preizkušenj daje tudi čarobne male lesketajoče trenutke, polne veličine. Samo prepoznati jih moram. 

Kaj vas je življenje naučilo o ljubezni? 

Da lahko neznansko boli. Da je lahko tako lepa, močna, mogočna, da ko je v tebi in ob tebi, čutiš, kako se pretaka po telesu, da imaš občutek, da imaš cel svet na dlani, da si varen, kot doma ob toplem kaminu. Da ti ljubezen lahko daje neverjetno moč, da je tista rešilna bilka, ki te drži pokonci, ko zvečer ne moreš zaspati, ker solze tako tečejo, da jih ne moreš ustaviti. Da zaradi ljubezni lahko »zvadiš« potrpežljivost in čakanje. Da zaradi ljubezni prevetriš sebe, in da ti vedno znova nastavlja ogledalo. 

image
Adrian Pregelj

Vas je česa presenetljivega naučilo tudi materinstvo? 

Da je vsak otrok s svojo osebnostjo, pa čeprav je iz iste družine, čeprav ima iste starše, svet zase. In s tem tudi izziv za vzgojo. Pristopi, besede, tolažbe, usmerjanje, vse to je lahko drugače. Moja dva sinova, ugotavljam, sta si osebnostno zelo različna in prav s tem se ukvarjam v svojih mislih in ravnanjih zadnje čase.

Kaj vas je življenje naučilo o prijateljstvu? 

Da ne smem slepo zaupati in biti naivna. Da je lahko tudi znotraj prijateljstva, pa čeprav potiho, skrita zavist, ki je zelo razdiralna in v nekem trenutku vzkipi. Da moram svoje prijatelje in prijateljice izbirati previdno, tehtno in počasi. Si resnično vzeti čas in človeka opazovati. Samo opazovati … 

Ste se kdaj soočili z velikim žrtvovanjem? Kdaj je žrtvovanje vredno? 

Ne vem, če je bilo veliko, poznam pa občutek žrtvovanja, vem, kaj pomeni. Sama sem žrtvovala marsikateri sončen dan ali prelep vikend, ko bi šla z otrokoma ven, pa sem doma pisala doktorat; žrtvovala kakšen večer za dolg pogovor z urednikom ali urednico za službo, pa bi se raje igrala z otrokoma; žrtvovala marsikatero dolgo kavo s prijateljico, da sem jo poslušala in se ji posvetila, tudi takrat me otroka nista imela. Nič takega morda, čeprav je zelo tanka meja med tem, da potem kaj obžalujem ali ne. Kdaj je vredno? Težko vprašanje. Verjetno takrat, ko gre res za nekaj velikega, oziroma ko veš, da je bilo neizogibno.

Anketa

Kaj menite o ukrepu, ki dovoljuje upokojencem nakupe izključno med 8. in 10. uro?

Sudoku